Ljudje ob Muri. Népek a Mura Mentén 2. kötet (Zalaegerszeg, 1998)

Andrej Hozjan (Maribor): Nastanek vojaške poštne mreže med Rabo, Muro in Dravo v 16. stoletju

Andrej HOZJAN vembra 1572 poročal dvorni komori o njihovem ostrem protestu, saj so jim z dvora čez vse leto pošiljali pisma v prenos, plačali pa doslej nič. Po njegovem je komora za ogrske pošte dolgovala že 14000 goldinarjev! Sredi januarja naslednjega leta je Janez ponovno napisal kritiko komori, saj seje že poldrugo leto pritoževal zaman, in tokrat omenil dolg čez 12000 gld. Razpisal pa se je tudi o nemogočih pogojih dela na poštah. Upravnike je stiskala grozna draginja. Poštarji so odpovedovali službe. V Wulka Prodersdorfu (Burgenland/Gradiščansko) se je resnično zgodilo, daje poštar umrl od lakote.

13 Hkrati so se od vsepovsod vrstile kritike slabega prenosa na kaniški zvezi. Leta 1573 so se vsi kaniški častniki pritožili vojnemu svetu glede velikih zamud pošte.

14 Naslednje leto je novi poveljnik Kaniže Oto Henrik Buechheim od januarja naprej večkrat ostro kritiziral nemarnost in slabo poštno delo. Ko mu je od jeze prekipelo, je predlagal, naj bi postaje prestavili v druge kraje in zaposlili nove poštarje. Meseca marca so Janezu Wolzognu že dostavili spisek predvidenih krajev. Janez ni imel posebnih pripomb, saj so mu oblasti zagotovile, da bo vse poštarje redno plačevala dvorna komora. Za delo celotne zveze bi določili enega od poštarjev, ki bi vršil nadzor nad ostalimi. Vendar se to do konca aprila ni uresničilo, zato je Buechheim pisal nove kritike. Zveze niso preselili.

15 1578. leta je Janez Wolzogen na pobudo tedanjega poveljnika Kaniže Andreja Khielmanna dvorni komori vnovič predlagal, da naj bi zvezo do Kaniže prestavili na štajersko ozemlje in jo v bistvu združili z zvezo Dunaj - Gradec - Varaždin, saj je na poti čez Körmend poštarjem grozilo zmeraj več nevarnosti. Khielmann je že sredi februarja pobudo razložil tudi Štajercem, ko je terjal nujne spremembe: poštna zveza čez Körmend in Sopronj je zaradi turških groženj postala skrajno negotova. Poštarji niso zmogli več odpravljati jezdnih kurirjev, saj nihče ni hotel več sesti v sedlo. Pisma iz Kaniže so do Dunaja prenašali dober teden dni in več, od Štajercev pa so mu iz Brucka na Muri prihajala z dvotedensko zamudo. Khielmann je cesarja že zaprosil za odobritev selitve omenjenih dveh pošt v Radkersburg/Radgono in Ehrenhausen/Ernovž, kjer so tedaj prenašali do Varaždina. Štajerski deželni odbor je idejo takoj potrdil, strinjal seje tudi nadvojvoda Karel. Zakaj je bilo potrebno soglasje iz Gradca? Iz Kaniže je poštar dotlej prenašal pisma ne le proti severu, ampak tudi do Varaždina, Radgone, Lendave in drugih krajev, od koder so šla v Gradec. Kot vmesno postajo med Kanižo in Nedeliščem so iz Gradca predlagali kraj Molnári nekaj km vzhodno od Kotoribe čez Dravo. To je bila ob predlagani Khielmannovi najkrajša in najvarnejša pot. Nadvojvoda Karel jo je 23. februarja predlagal cesarju v potrditev in vladar jo je potrdil konec aprila, ko je zveza Kaniža - Molnári Nedelišce - Ormož - Ptuj ter naprej že redno prenašala. V mesecih od septembra do novembra so bili poštarji Mann v Kaniži - v viru celo označen kot Postillion -, Andrej Tutto v Szemenyu, Andrej Rosentaller v Nedelišču, Ivan Deak v Lendavi in Matjaž Frajavec v Murski Soboti zelo obremenjeni z množico pisem in drugih pošiljk, ki so nastale v zvezi z graditvijo nove trdnjave Bajcsa.

16 Zaradi ogroženosti področja in turških napredovanj so začeli zvezo seliti na druge, vzporedne poti. Kritike slabega prenosa so se kar vrstile. Leta 1581 je bila denarna stiska poštarjev tako pereča in pritožbe tako pogoste, daje moral Wolzogen poročati o dolgovih dvorne komore tem „ubogim poštarjem do Kaniže", kot so se sami imenovali. Vsakemu so dolgovali vsaj enoleten zaslužek in več. Tega leta so naštete postaje v krajih Csepreg, „Ungnam" (Ungvár?), Körmend (tu je delal poštar Gregor Fleischhackher), Zalaszentiván (Pavel Babotschy) in Pacsa (Andrej Akätsch) do Kaniže, ki je bila končna postaja.

17 Odtlej so zvezo kar povprek vsako 162