Ljudje ob Muri. Népek a Mura Mentén 1. kötet (Zalaegerszeg, 1996)

Dušan Nećak (Ljubljana): The Landscape on the Mura River After 1918

Dušan NEČAK To je opogumilo enoto kapetana Jurišiča, da je svojevoljno krenil v Prekmurje in brez boja zasedel Mursko Soboto. Madžarski vojaki so ga s težjimi izgubami hitro pregnali. V dneh, ko je Jurišič zasedel Soboto, pa so se v Cankovo premaknili tudi Maistrovi borci. Ostaja zgodovinsko še ne povsem razčiščeno vprašanje, zakaj se Jurišičevemu pohodu niso priključili domačini, ki so si želeli osvoboditve, in zakaj niso bile koordinirane akcije med Jurišičem, bistriškim demobiliziranim oficirjem J. Godino in Maistrom. Najbrž tudi zato ne, ker ljubljanska vlada ni imela kakšnega posebnega posluha za Prekmurje. O njem, torej o mejah, je razpravljala 4. januarja 1919 bolj mimogrede (točka c), čeprav je bilo predsedstvo vlade še v istem mesecu prepričano, da mora Prekmurje v celem obsegu pripasti državi SHS. Toda vlada ni niti razmišljala, da bi kadrovsko in gospodarsko pripravila priključitev tega ozemlja Sloveniji. Prekmurje je bilo tudi na mirovni konferenci zelo skromno prisotno v razmišljanjih jugoslovanske delegacije, ki je na konferenci delovala od začetka. V razpravah na njej je bilo Prekmurje vedno tesneje povezano s spremembami na Madžarskem. Marca 1919 so z zasedanj mirovne konference prihajala poročila, ki so dvomila o priključitvi Prekmurja Sloveniji. Šele ko se je „zgodila" revolucija na Madžarskem, se je položaj spremenil. Jugoslovanska delegacija se je odpovedala Monoštru v zameno za Lendavo (18. 5.). Poročila govorijo o prepričanosti jugoslovanske delegacije, da bo Prekmurje dobila, na seji delegacije 11. julija pa so sklenili, da bodo od antantnih sil zahtevali vojaško okupacijo Prekmurja, kar so v noti naslednjega dne tudi storili. Francozi, točneje njihov general d'Esperey, je aprila 1919 zahteval od jugoslovanskega vojnega ministrstva, da mu podredi tri divizije za intervencijo na Madžarskem. Toda vlada mu je odobrila le eno divizijo in konjeniško brigado, kasneje pa je zaradi notranjepolitičnih dogajanj (železničarska stavka, upornost revolucionarnih sil, slaba kadrovska in materialna pripravljenost vojske) ta sklep preklicala. Delegacija na mirovni konferenci je svoje zahteve po priključitvi Prekmurja utemeljevala s političnimi argumenti, kot so etnična in narodnostna načela, zasluge srbske vojske v vojni itd. Slovenska vlada pri načrtovanju vojaške zasedbe Prekmurja ni bila čisto pasivna, saj je že aprila 1919 Žerjav brzojavil v Beograd, da bi z vojaško akcijo rešili rojake v Prekmurju, 3. junija 1919 pa je dr. Matija Slavic poslal zaupno pismo Maistru, v katerem mu je svetoval, naj stori tako, kot je storil na Koroškem. Vsekakor pa pri zasedbi Prekmurja, ki seje „zgodila" šele 12. avgusta 1919, ne smemo zanemariti tudi vloge člana jugoslovanske delegacije dr. Jovana Cvijica in Wilsonovega osebnega prijatelja Mihaila Pupina. Odločitev pa je bila seveda v rokah mirovne konference. Sekretariat te konference je na jugoslovansko noto odgovoril 2. avgusta 1919 in jugoslovansko delegacijo uradno obvestil, da je Vrhovni svet sklenil dovoliti okupacijo Prekmurja. General Pešič je tako mogel 9. avgusta poročati svojemu vojnemu ministru „... možemo smatrati, da su sve granice definitivno rešene."

9 Tako seje 17. avgusta 1919 v Beltincih zbralo 20.000 Prekmurcev, ki so se zahvalili delom Dravske in Savske divizije jugoslovanske vojske ter proglasili osvoboditev Prekmurja in njegovo priključitev Jugoslaviji. Na ta zbor je prišel tudi civilni komisar za okraj Prekmurje, ki gaje tja poslala slovenska deželna vlada, dr. Srečko Lanjšič. S tem zborovanjem pa se seveda priključevanje Prekmurja Sloveniji in Jugoslaviji ter problematika razmejevanja z Madžarsko nikakor ni končalo. Prebivalstvo v Prekmurju so razburjala poročila, ki so prihajala iz Pariza in so napovedovala negotovo usodo Prekmurja. 230