Ljudje ob Muri. Népek a Mura Mentén 1. kötet (Zalaegerszeg, 1996)

Dušan Nećak (Ljubljana): The Landscape on the Mura River After 1918

Pokrajina ob Muri po letu 1918 ter na ogrsko stran, na območje bratislavskega vojaškega poveljstva, in le 300 upornikov je pomožnim četam uspelo zajeti. Herzmansky je takoj uvedel nagla sodišča in začel s preiskavo ter zasliševanjem upornih vojakov. Veliko vojakov se je vrnilo samih ali so jih ujeli že naslednji dan, za voditelje upora pa je bilo proglašenih deset mož, slovenske, hrvaške in italijanske narodnosti. Postavljeni so bili pred naglo sodišče in prva dva, Andrej Melihen in Rudolf Ukovič, sta bila 27. maja 1918 obsojena na smrt in ustreljena. Dva dni kasneje je bilo obsojenih in ustreljenih še šest upornikov, zadnja dva osumljenca, Karel Šuligoj in Franc Kramer, pa sta bila izročena rednim sodiščem, kakor tudi drugih nekaj sto upornikov. Večina jih je dobila le simbolične kazni, od nekaj dni do nekaj mesecev zapora. Ko so pristojne oblasti analizirale vzroke za upor, so na prvo mesto postavile nacionalno vprašanje. Župan Kodolitsch je bil prepričan, da je šlo za izrazito slovansko politično demonstracijo, ki jo je pripisal „hujskaški dejavnosti slovenskega katoliškega duhovnika in državnozborskega poslanca Korošca..."

6 Zahteval je prepoved njegove dejavnosti. Podobnega mnenja so bile tudi vojaške oblasti, ki so poročale, da je pri uporu v Radgoni poleg boljševističnih idej igralo veliko vlogo tudi jugoslovansko hujskanje. Očitno je prevladala ocena, da je šlo za nacionalne nemire in je bil zato nadomestni bataljon 97. pešpolka prestavljen na nacionalno popolnoma tuje ozemlje, v Székesfehérvár, med moštvo pa so bili infiltrirani agenti, da bi že v kali preprečili morebitni ponovni upor. Nacionalno vprašanje, gledano s slovenskega ali madžarskega zornega kota, je bilo vgrajeno v temelje vsega takratnega dogajanja v Prekmurju in ob njem. Boj za meje

7 Slovenske oblasti v Ljubljani, pa tudi tiste v Mariboru, pod katerih pristojnostjo je bilo tudi Prekmurje (Narodni svet za Slovenijo in Istro, Narodni svet za Štajersko s pododborom za Prekmurje, Narodna vlada), ne samo da niso posvečale kakšne posebne pozornosti pod Ogrsko sodečemu skrajnemu severovzhodnemu delu Slovenije, temveč niti Narodno veče v Zagrebu kot vrhovna oblast v Državi SHS niti slovenska narodna vlada, ki nista bila subjekt v mednarodnih odnosih, nista mogla v začetku novembra 1918 vplivati na sklepanje premirja med madžarsko delegacijo (vodil jo je „rdeči grof Károly) in poveljnikom vzhodne armade francoskim generalom F. d'Espereyjem. Določena je bila demarkacijska črta do hrvaške mejne reke Drave. Priznane so bile torej dotedanje meje Madžarske, razen na Hrvaškem in v Slavoniji, in Antanta naj bi na ta način varovala Madžarsko pred nemškimi ali južnoslovanskimi aspiracijami. Vanek Šiftar je po pravici zapisal: „S tem je bila za nepredviden čas odložena usoda pripadnosti Prekmurja in to je vplivalo na kolebljivost slovenske - Maistrove - vojske, da bi zasedla slovensko etnično območje z Monoštrom. Nekako spoštovanje tega dogovora je 'motilo' delegacijo kraljestva na mirovni konferenci."

8 Prebivalstvo v Radgonskem kotu in na širšem Murskem polju (Boreči, Ljutomer, Radenci, Radgona) je bilo leta 1918/1919 razgibano ob „ujedinjenju" in s svojimi željami ter izjavami za priključitev Jugoslaviji so se mu v večjem številu pridruževali tudi prebivalci iz Prekmurja, toda brez posebnega rezultata. Z zasedbo Radgone so bili Maistrovi vojaki sicer še bližje Prekmurju, toda nezadovoljni z demarkacijsko črto so bili tudi Hrvati. Proti koncu decembra so njihovi prostovoljci zasedli Medjimurje in na tem območju rešili problem meja. 229