Ljudje ob Muri. Népek a Mura Mentén 1. kötet (Zalaegerszeg, 1996)

Dušan Nećak (Ljubljana): The Landscape on the Mura River After 1918

Dušan NEČAK Judenburgu, Rumburgu in v Pécsi. Znamenja vojaškega nezadovoljstva v nadomestnem bataljonu (Ersatzbataillon) 97. pešpolka so se kazala že veliko pred izbruhom upora. Bataljon je bil v Radgoni že od maja 1915 in je pred uporom štel med 4 in 5 tisoč vojaki pretežno slovenske, hrvaške in italijanske narodnosti. V mesto pa so prišli tudi številni primorski begunci in člani družin vojakov v bataljonu. Radgonskega župana je prisotnost teh ljudi tik pred izbruhom upora močno skrbela, saj je v pismu vojnemu ministru Rudolfu baronu Stoeger-Steiner von Steinstaettnu zapisal: „Dokazano je, daje velik del obeh narodov (slovenskega in italijanskega, op.p.) pod vplivom naših sovražnikov, kar se kaže v številnih izdajah in prebegih italijanskih in slovenskih vojakov, kakor tudi zadržanju le teh v sovražni tujini (mislil je predvsem na rusko vojno ujetništvo, op.p.)."

2 Podobnih misli je bil tudi poveljnik bataljona polkovnik Emil Kornmueller, oba pa sta bila še prepričana, da na vojake negativno vplivajo povrnjenci iz ruskega ujetništva in izjave čeških in jugoslovanskih politikov. Kljub temu, da nekateri avtorji, raziskovalci te problematike in sopotniki dogajanja pripisujejo največji vpliv na upor boljševističnim idejam, tega ni mogoče potrditi z dokumenti. Doslej namreč še ni znano, ali je bil kateri od voditeljev upora oziroma eksekutiranih vojakov povrnjenec iz ruskega ujetništva. Pričevanja pa govorijo, da je vojake v Radgoni najbolj razsrdilo to, da so jih dodelili v maršbataljon za takojšni odhod na italijansko fronto, po zakonu pa so imeli pravico do šestmesečnega dopusta. Vojaki so bili nezadovoljni tudi zaradi slabe oskrbe in političnega položaja v državi. Zato je mogoče trditi, da je radgonski upor vojaštva nastal spontano. Lojze Ude sicer trdi, da „nimamo razloga ne verjeti, daje bil upor v Radgoni še najbolj sistematično pripravljen",

3 vendar v arhivskem gradivu ni najti oprijemljivega sledu o kakšni organizirani zaroti, pa tudi udeleženci govorijo drugače. France Bevk pravi, da je „upor izbruhnil nenadoma", Franc Kurinčič pa, „da so vojaki izvedeli za upor šele, ko so uporniki vdrli v skladišče orožja in hrane".

4 Le župan Kodolitsch govori, skoraj gotovo zato, da bi opravičil svoje delovanje, da so imeli uporniki vnaprej pripravljen načrt, zasesti Glavni trg, izpustiti vse zapornike, razbiti skladišča orožja in streliva, pobiti vse oficirje, nato pa izropati mesto, pri čemer naj ne bi bilo prizaneseno nobeni ženski in nobenemu otroku. Upor naj bi se začel šele okoli polnoči, ko bi vsi že spali, in ne okoli desetih zvečer, kot se je zgodilo.

5 Toda bolj verjetno je, daje načrt, če je sploh obstajal, nastal med uporom samim in ne pred njim. Najbolj zgovoren dokaz za spontanost in nenačrtnost upora je sam njegov potek. Ne da bi se spuščali v podrobnosti poteka upora, naj povem, daje vodja upora četovodja Andrej Melihen iz Srpenice pri Bovcu, ki je vojake nagovarjal k uporu in agitiral za razbitje AvstroOgrske ter za Jugoslavijo, spravil na noge kakih 1600 vojakov. Toda namesto organiziranega boja so uporni vojaki najprej izropali skladišča hrane in obleke. Le manjši del, pod vodstvom korporala Ukoviča iz Hrušice pri Podgradu, seje zavedal, da upor lahko uspe le, če zavzamejo skladišča streliva. To jim ni uspelo, kajti tisočglavo množico vojakov je zaustavila peščica oficirjev in vojaških policistov. Ko pa jim je prišla na pomoč še skupina 80 vojakov, so množico upornikov porinili nazaj za kasarniške zidove. Obe strani sta se odtlej le še obstreljevali in žrtev je bilo sorazmerno malo, po nekaterih podatkih le 4 mrtvi in 6 hudo ranjenih ob množici laže ranjenih. Koje 24. maja 1918 okoli 8. ure zjutraj v Radgono vkorakal intervencijski oddelek pod poveljstvom generalmajorja Herzmanskega iz Gradca, je v mestu že vladal mir. Od okoli 1600 vojakov jih je približno 1300 zbežalo v okoliške gozdove in vasi 228