Ljudje ob Muri. Népek a Mura Mentén 1. kötet (Zalaegerszeg, 1996)

Metka Fujs (Murska Sobota): The Formation of National Identity of the Prekmurje Slovenians

Metka FUJS Med Slovenci je zanimanje za Prekmurje naraslo v revolucionarnem letu 1848, prvič pa ga je obširneje predstavil slovenski javnosti Peter Kozler v članku Slovenci na Ogrskem, objavljenem v Sloveniji leta 1849, in ga tudi vključil v svoj Zemljovid slovenskih dežel. Med najbolj prizadevnimi za povezovanje Slovencev na obeh straneh Mure je bil duhovnik, narodni buditelj in politični publicist Božidar Raič. Z uvedbo imena Pomurje je že leta 1859 želel odvzeti Muri vlogo mejnika.

26 Rezultat njegovih prizadevanj sta dve obsežni razpravi o Slovencih na Ogrskem v slovenskem časopisju, ki se dotikata gospodarskih, političnih, lingvističnih, kulturnih, prosvetnih in drugih razmer. To sta: Črtice o Prekmurcih in njihovem govoru (Naprej 1863, Letopis Matice Slovenske 1868) in Prekmurski knjižniki pa knjige (Letopis Matice Slovenske 1869). Raičeva prizadevanja po kulturni združitvi so sovpadla s pripravljaj očim se dualizmom in zato niso naletela na pravi odziv ne na prekmurski ne na osrednjeslovenski strani. Njegove razprave pa so vendar vzpodbudno vplivale na nekatere domače pisce, kot so bili: Marko Žižek, Janko Murkovič, Jožef Borovnjak in prvi prekmurski časnikar Imre Agustič (Prijatel 1875-1879). Slednji je pričel v svojem časopisu namesto madžarskega črkopisa uvajati gajico in nekatere knjižnoslovenske izraze. Prav na ta način sije Raič predstavljal kulturno združitev slovenskega naroda, čeprav bi po njegovem potem moralo slediti še uvajanje prekmurščine v knjižno slovenščino. Posledica z dualizmom sklenjene osamosvojitve Madžarske leta 1867 je bila sistematična madžarizacija, ker je postalo vprašanje nemadžarskih narodov notranje vprašanje Ogrske. Najbolj je to odslikal novi zakon o enakopravnosti narodnosti iz leta 1868, ki je določal, da so vsi prebivalci Ogrske en sam politični narod, madžarščina jezik države, parlamenta in visokošolskega pouka, nemadžarski jeziki pa se morejo uporabljati v županijskih in občinskih svetih in v določenih primerih kot občevalni jezik uprave in nižjih sodišč; o učnem jeziku javnih šol odloča minister, občine, cerkve in zasebniki imajo pravico ustanavljati šole in odločati o učnem jeziku v njih.

27 Za takratne evropske razmere relativno napreden zakon pa je v večini točk ostal le na papirju in ga niso nikoli izvajali. Uporaba jezika narodnosti je bila namreč prepuščena krajevnim uradnikom in tako je tudi slovenščina izven domače hiče in vasi ostala le še v cerkvi. Iz šol jo je pričel izrivati zakon o obveznem pouku madžarščine na nemadžarskih šolah iz leta 1879,

28 s katerim je bila povezana tudi zahteva sombotelske škofije, da slovenske učbenike za pouk in verouk tiska budimpeštanska Družba sv. Štefana v madžarskem črkopisu in tako izrine vedno bolj uveljavljajočo se gajico. V treh letih po sprejetem zakonu so se morali vsi učitelji obvezno naučiti madžarski jezik, če so želeli ohraniti službo. V ta namen so po vsej državi izvajali izobraževalne tečaje, za širjenje madžarskega jezika in kulture pa so oblasti na območjih s številnejšim nemadžarskim prebivalstvom podpirale ustanavljanje posebnih kulturno-izbraževalnih društev. V Murski Soboti je bilo leta 1893 ustanovljeno Madžarsko izobraževalno društvo za vendsko krajino (Vendvidéki Magyar Közművelődési Egyesület - VMKE), v Dolnji Lendavi pa leta 1899 podobno Izobraževalno društvo Dolnje Lendave in okolice (Alsólendvai és Vidékei Közművelődési Egylet).

29 Madžarski značaj so Ogrski „kazila" tudi številna krajevna in družinska nemadžarska imena. Pričela se je obsežna akcija pomadžarjevanja le-teh in že pred letom 1889 so bila pomadžaijena skoraj vsa prekmurska krajevna imena. Tako šematizem sombotelske škofije iz tega leta vsebuje oboja krajevna imena, tako slovenska kot madžarska, medtem ko šematizem iz leta 1882 madžarskih imen še ne pozna. Pozneje so opustili tudi dvojno zapisovanje in so 214