ARHIVSKI VJESNIK 40. (ZAGREB, 1997.)

Strana - 114

J. Žontar, Arhivsko šolanje v Sloveniji, Arh. vjesn., god. 40(1997) str. 111-117 Finski ter v Nemčiji (v Potsdamu)? Tudi v tem primeru naj bi imela po mnenju iniciatorjev takega študija vsaka panoga 40% lastnega programa (bojimo se, da bo to premalo). Drugič pa gre za načelno vprašanje samostojnosti arhivskih delovnih metod in njihove sposobnosti, da se stroka samostojno prilagodi modernim tehnologijam, kar se je jasno demonstriralo ob pripravi lastnih mednarodnih standardov za popisovanje.

5 Enako vprašljiva se nam zdi kombinacija šolanja z delavci za varstvo kulturne dediščine, kjer so skupne točke več ali manj le na področju materialnega ohranjanja gradiv (npr. Université degli studi di Udine). Dolgoletne izkušnje kažejo, da je največ, kar lahko da visokošolski študij za delo v arhivu - poleg poznavanja arhivskih načel in problemov, kar je koristno tudi za tiste, ki prihajajo v arhiv kot raziskovalci, - solidno zgodovinsko znanje, ki bo tudi v času kibernetike obdržalo osnovni značaj. Tu smo si od vsega začetka še posebej prizadevali, da bi bile v študijskem programu zgodovine zadovoljivo zastopane vede, ki so povezane z delom v arhivih (Nemci imajo za to lep izraz "archivbezogene Geschichtsfächer"). Deloma je to uspelo, koje bil odpravljen dvostopenjski študij in je bil vpeljan v 4. letniku predmet strukture institucij, ki obsega predvsem za kakršnokoli delo z arhivskim gradivom potrebno poznavanje upravne zgodovine od 16. stoletja do najnovejšega časa (2 uri tedensko). Po mnenju velikega števila študentov velja ta predmet za enega najtežjih. V dodiplomskem študiju bi si nadalje želeli, da se poveča število ur za t.i. zgodovinske pomožne vede, vključiti bi bilo treba v učni načrt zlasti nemško paleografijo, viroslovje (Quellenkunde) vključno s sodobnimi mediji in elektronskim gradivom, itd. Potrebno bi bilo tudi več jezikovnega znanja, glede na zgodovinsko preteklost države, ki so ji krojile usodo številne tuje vladavine. Sploh pa bi želeli, da bi samostojna študijska smer izraziteje usposabljala za raziskovalno delo. V kratkem se nam obeta reforma učnega načrta, ko bo priložnost, da to dorečemo. Praktično znanje za delo v arhivu pa je mogoče pridobiti le ob delu. V času pripravništva se delavec usposablja v svoji ustanovi pod vodstvom mentorja, velikega pomena- tudi za enotnost strokovnega dela - pa je skupno usposabljanje. Bili smo v dilemi, ali vpeljati stalno določene šolske dneve (po vzoru arhivske šole v Haagu), ko bi kandidati prihajali na izpopolnjevanje, ali pa šolanje strniti (vsako leto npr. na nekaj tednov), polega tega pa naj bi bil en teden predviden za spoznavanje arhivov. Arhivi so se zelo jasno odločili za drugo varianto, nosilec šolanja pa je center za strokovni razvoj, pri Arhivu Republike Slovenije. Iz razloga, da ne bi ogrozili s prezgodnjo specializacijo enotnosti poklica in s tem v zvezi sploh njegov obstoj, je 5 Angelika Menne Haritz, spremna beseda k: Internationale Grundsätze für die archivische Verzeichnung, Veröffentlichungen der Archivschule Marburg 23, Marburg 1994, str. 10. 114