Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)

Benczik Gyula: Hodos, Kapornak és Domafölde története a magyar honfoglalástól a 19. század közepéig

tja poslal nekega najetega ničvredneža.”100 Način razmišljanja hodoškega majhnega plemiča osvetljuje tudi dejstvo, da potem, ko so mu veleposestnikovi ljudje uničili sod, ranili ženo, se zaradi tega ni čutil prizadetega. Prizadet pa je bil, ker so bili pastirji iz Kerkáskápolne, ki so vanj uperili orožje, navadni podložniki in ne plemiči.

Od začetka obdobja reform se je pojavilo tudi vprašanje davčne obveznosti plemičev. V letih 1834 in 1844 so na celotnem območju županije Vas izvedli temeljit popis plemiškega premoženja. Na Hodošu so leta 1834 opravili popis pri naslednjih plemičih: Imretu Forjánu ( živel je v lastni hiši s pravico prodaje vina, gozdov ni imel) in Danielu Forjánu (gozdov ni imel in je drva kupoval za denar). Pri obeh so leta 1844 ugotovili, da les za kurjavo sekata na lastnih njivah. Nadalje pri Józsefu in Jánosu Kercsmárju (gozdov nimata, oba živita na podložniški parceli), Györgyu Kercsmárju in Istvánu Kercsmárju (že leta 1844 je živel v Sebeborcih); treh plemičih po soprogah: Jánosu Eőriju, Mihályu Supelu (Süppöl) in Ferencu Dávidu.101

V začetku 19. stoletja je mogoče izkazati določeno razdvojenost med plemiči, svobodnjaki in podložniki. Prvi so živeli predvsem v spodnjem delu vasi.

Po osvoboditvi tlačanov je ta nižji plemiški status sicer izgubil svoj smisel, toda plemiška zavest je še dalje živela v številnih, včasih prikritih oblikah.

100) VaML Közgyűlési iratok 1112./1828., Tanúvallomások Fase. 16. N. 108.

101) VaML Popis plemiškega premoženja leta 1834, 1844. Hodoš.

77