Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Benczik Gyula: Hodos, Kapornak és Domafölde története a magyar honfoglalástól a 19. század közepéig
Mohácsu in s stopnjevanjem turške nevarnosti se je vojaški pomen pokrajine Őrség nenadoma povečal, saj se je razprostirala pred ogromnimi posestvi družine Batthyány. Prva manifestacija tega je bilo preoblikovanje őriszentpéterske cerkve v trdnjavo okrog leta 1550. Na začetku je v njej služilo le nekaj vojakov pehote, toda ko so Turki zavzeli Kanizso po letu 1600 je med zidovi cerkvene trdnjave bilo že 50 konjenikov in 50 hajdukov (pehote), vojakov družine Batthyány. Viteški red mejne utrdbe so sestavljali izključno podložniki iz pokrajine Őrség (med njimi hodoški in krplivniški Dávidovi, Forjánovi in Dömötör jevi).16 V zameno za vojskovanje je szentpéterski „dvorec” bil deležen številnih davčnih privilegijev. Popolne hajduške svobode pa jim vseeno ni uspelo pridobiti kot npr. prebivalcem Csákánya ali Körmenda in to verjetno zaradi dejstva, da je imela cerkvena utrdba manjši strateški pomen. Leta 1664 je v času monoštrske bitke bil szentpéterski dvorec dokončno porušen. Ko je cesar Leopold v začetku sedemdesetih let razpustil vojaštvo mejnih utrdb, med njimi tudi szentpéterski „viteški red”, so podložni vojaki iz Őrséga izgubili svoje dotedanje privilegije. Medtem pa so se tlaka pri gosposki in državna davčna bremena čezmerno povečali. Leta 1678 so prebivalci pokrajine Őrség poskušali poiskati izhod iz neznosnega zatiranja z oboroženo vstajo. Za neposredni upor prebivalcev Őrséga ni bil povod samo brezup: bitka je potekala za že jasno opredeljen cilj, za pridobitev plemiških svoboščin. V tem je bila tudi svojevrstna ideologija, saj so se prebivalci Őrséga šteli za svobodne stražarje nekdanjih kraljev in so se podali v boj za pridobitev svojih izgubljenih svoboščin. Potem ko so upor zadušili in poveljnike vrgli v ječo, je parlament v Sopronu leta 1681 vrnil pokrajino Őrség pod veleposestniško oblast družine Batthyány. Nekaj let po Rákóczijevemu osvobodilnemu boju (1703-1711) si je Őrség ponovno prizadeval za pridobitev svobode, vendar jim je knez leta 1706 izdal le „tolažilni patent”. Őrség je od začetka 17. stoletja povezala druga, nič manj pomembna stvar: to je ohranitev protestantske vere. Za razliko od luteranskih Slovencev so prebivalci Őrséga sledili kalvinski smeri nove vere. Temu je srdito nasprotovala prav družina veleposestnika Batthyányja, ki se je zagrizeno borila za katoliško vero. Kljub temu so preživeli vsa preganjanja, sledili svojim pridigarjem, vendar so morali za to plačati previsoko ceno. Leta 1732 so na ozemlje stražarjev ponovno prišli tuji vojaki. Županijske oblasti, ki so si prizadevale uveljaviti katoliško cerkev, so ob pomoči avstrijskih čet z orožjem zavzele kalvinske cerkve v pokrajini Őrség, in v krajih, kjer so živeli Slovenci, in jih predali katoliškim duhovnikom, ki so jih pripeljale s seboj. Pridigarje so pregnali, lokalne voditelje uporništva pa zaprli. Nato so kalvinci pol stoletja do ponovne organiziranosti na podlagi Tolerančnega patenta Jožefa II. hodili k bogoslužju v Göcsej in Kustánszeg (županija Zala), matične knjige pa niso smeli voditi. Na močno versko privrženost kaže tudi dejstvo, da se je v „obdobju osirotelosti”, kakor so sodobniki imenovali desetletja zatiranja, ohranil protestantizem pri celotnem prebivalstvu. Represija in preganjanje pa sta povzročila množično odseljevanje prebivalstva iz Őrséga - tudi Slovencev - v županijo Somogy, ki so jo začeli ponovno naseljevati. Beguncev je bilo za dve do tri vasi, naselili pa so se v krajih Őrei, Magyaratád, Patalom, Vése, Inke in Gige in tam pričeli z novim življenjem, v nekaterih vaseh kot večinski prebivalci.17 V začetku 1790 so se v upanju na spremembe začeli 16) MOL P 1322. Urbarji, Őrség 1630,1643, 1659. 17) ORBÁN 2000. 56
