Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: A hodosi vasút egy évszázada
V času po drugi svetovni vojni je železnica med Mursko Soboto in Hodošem odigrala pomembno vlogo v življenju tukajšnjih ljudi. Ob tem, ko je opredelila usodo gospodarstva, je železnica popestrila tudi družbeno življenje. Postaje so postale mesto srečanj, mladi so sklepali poznanstva in med prebivalci oddaljenih naselij je bilo sklenjenih več zakonov. Po drugi strani pa so potujoči dijaki, uradniki in delavci v vsakodnevnih komunikacijah izmenjevali informacije ne samo lokalnega pomena, temveč tudi iz širšega okolja. Poglabljala se je solidarnost in medsebojno spoštovanje. Sklenila so se trajna prijateljstva. V začetku šestdesetih let je dnevno potovalo več kot sedemsto potnikov, saj so učenci, upokojenci, borci in invalidi potovali s popustom. Toda sredi leta 1960 se je že začel nezaustavljiv proces: prva in druga generacija izobražencev in poklicno usposobljenih mladih sta zaposlitev našli v industrijsko naglo razvijajočih se slovenskih mestih ali v tujini. Zaradi pomanjkanja delovnih mest v domačem kraju, ti niso izbrali vsakodnevne vožnje, temveč so si svoj novi dom ustvarili v bližini delovnega mesta, predvsem v Murski Soboti, Mariboru in Celju ali celo v tujini in s časoma je Goričko, predvsem pa njen 20-kilometrski pas ob trasi ostal skorajda brez prebivalcev. Zaradi vse manjšega števila potnikov in visokih materialnih stroškov relacije je leta 1968 vodstvo železnice in soboške občine ocenilo, da je prišel čas ukinitve, česar pa lokalno prebivalstvo ni hotelo sprejeti. V šestih desetletjih je proga Murska Sobota-Hodoš postala del Goričkega, za tukajšnje dokaj konzervativno prebivalstvo, ki je bilo zvesto svojim tradicijam, je ukinitev proge pomenila tako velik udarec, da so se odločili za organizirane proteste. Prebivalci nekaterih naselij so na ulice šli kot v časih kmečkih puntov: s kosami, lopatami, motikami, vilami. Pregnali so delavce, ki so odstranjevali tire. Prebivalci Šalovcev in okoliških vasi so oboroženi s krampi branili svojo postajo. Traso so uradno ukinili 31. maja 1968, vendar je vlak na Silvestrovo istega leta opravil poslovilno vožnjo. O tej žalostni poti takole poroča tednik Pomurski vestnik:„Zadnji dan preteklega leta prebivalcem ob trasi Hodoš-Murska Sobota ni prinesel veliko veselja. Vagone, ki so na Silvestrovo zaškripali na železniški postaji v Murski Soboti, so krasili neokusni napisi. Tako so tukajšnji ljudje izrazili svoj bes prosti zadnji odločitvi občinskega predstavniškega organa, po kateri od tega leta dalje sopihanje vlaka na tej relaciji za zmeraj utihne. Vsi znaki so pričali temu v prid, da bo ob 19.20 uri s postaje odhajajoč vlak št. 6228 izpostavljen „divje-zahodnemu” napadu. Toda pogreb enainšestdesetletnega bolnika se je zgodil z od pričakovane manjšo glasnostjo. ”19 Na poslovilno vožnjo so odšli dijaki, delavci in drugi potniki in ob tej priliki je István Prelec s Hodoša novinarju povedal: „Od osvoboditve sem se dnevno vozil in mi ni jasno, zakaj ukinjajo vlak, ko pa so bili vsi štirje vagoni zmeraj polni potnikov. Od Mačkovec do meje je cesta slaba in odslej bo izolacija še večja. A želijo naše območje spremeniti v Sibirijo? Doslej sem za mesečno vozovnico plačal 74 dinarjev in vse kaže na to da bom za avtobus moral odšteti več. ” 19) Vestnik 1970, januar l.št. Peter Potočnik: 26 5
