Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: A hodosi vasút egy évszázada
Murske Sobote do končne postaje Hodoš vozili preko Puconcev, Vaneče, Moščancev, Mačkovcev, Stanjevcev, Petrovcev in Šalovcev. Na končni postaji je bil zajem vode, v lokomotivo so vodo črpali iz bližnje mlake (zbiralnice) z velikimi črpalkami. Od samega začetka je obstajala nevarnost ukinitve in maja 1920 je direkcija železnic iz Zagreba začela z odstranjevanjem. Ob velikem ogorčenju lokalnega prebivalstva in trgovcev, ki so na pristojne forume napotili več delegacij in se sklicevali na dejstvo, da so občine ob progi prispevale več kot pol milijona kron za izgradnjo, so del opreme odpeljali v Lendavo, del pa na novo odprto traso Gospič-Gračac. Proge sicer niso odstranili, toda potniški vlak je vozil le trikrat tedensko, in sicer v ponedeljek, sredo in soboto. Prevoz tovora je bil možen le preko 30 km oddaljene Lendave ali 12 km oddaljene Slatine Radenci. Premog za parne lokomotive so po cesti dovažali iz Lendava, Ljutomera in Radgone, vendar je zaradi pomanjkanja premoga promet velikokrat obstal. Ljubljanska trgovska zbornica je na obrambno ministrstvo naslovila predlog za obnovo 20 km dolge proge na delu med Hodošem in Davidháza-Kotormany s ciljem, da bi tako zagotavljali oskrbo lokomotiv. Tudi zagrebška uprava je podprla ta predlog, a ga je ministrstvo zavrnilo. Kot rezultat prizadevanj trgovskega združenja so 23. novembra Ormož, Mursko Soboto in Hodoš končno povezali z železnico. Od takrat sta vozila že dva para kombiniranih kompozic^ Železniški promet je spet zaživel zahvaljujoč goričkemu izvozu lesa in živine. Pozneje je tovorni promet postal sezonski: z Goričkega so v prvi vrsti vozili les in sadje, nazaj pa premog, cement, umetna gnojila in apno. Med obema vojnama, z izjemo leta 1933, ko so progo obnavljali, ni bilo bistvenih investicij in razširitev. III. Čas druge svetovne vojne Do šestega aprila 1941 je železnica ostala v okviru Jugoslavije, nato je prešla v roke nemških okupatorjev, ti pa so jo po osmih dneh prepustili madžarskim vojnim oblastem in je delovala v okviru madžarskih državnih železnic. Traso so priključili k inženirskemu oddelku Zalaegerszeg, ker so oddelek v Körmendu leta 1927 ukinili. Prišlo je do čudne situacije, saj je proga, ki so jo prevzeli madžarski organi, bila daljša za enajst kilometrov, del, ki so ga med vojnama zgradile jugoslovanske železnice, je segal do reke Mure. Nova linija je zajemala postajo v Beltincih in postajo s tablo in čakalnico v Dokležovju. V bližini Dokležovja so se nizali mostovi: dva mostova z odprtino 3x8 in 2x10 m, potem še mejni most z odprtino 2x50 m. Da bi zavrli nemški vojaški promet, so partizani v času 1941-45 te mostove oziroma dele mostov razstrelili, tako da je bil promet tudi v času druge svetovne vojne oviran. Za časa vojne so na relaciji Dokležovje-Hodoš v smeri Madžarske podnevi in ponoči vozili potniški motorni vlaki in tovorni vlaki. V času druge svetovne vojne je uprava železnice ob stražnici na Hodošu dala zgraditi stanovanjsko hišo, v Šalovcih in Petrovcih pa položiti tretji par tirov. 18 18) Sebastijan Rous: Gorička Mariska, Zbornik soboškega muzeja 5, M. Sobota 1998 263
