Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Papp József: A hodosi iskola története - a kezdetektől 1949-ig
Pouk je potekal v več kot 100 let stari šolski zgradbi, ki je bila v lasti hodoške evangeličanske skupnosti. V teku je že bila gradnja nove šole, ki jo je materialno podpiral krajevni šolski svet. Na šoli sta tedaj poučevala dva učitelja: ravnatelj Gyula Torkos in učiteljica Heléna Bagar. Leta 1941 sta naselji skupaj imeli 685 prebivalcev. Prebivalstvo se je razen redkih izjem ukvarjalo s poljedelstvom, k občini je spadalo 16450 ha njiv in gozdov. Kljub veliki revščini v dvajsetih in tridesetih letih jih je le malo odšlo na sezonsko delo v Bačko ali v tujino. Na Hodošu je tudi za časa vojne delovala osnovna šola z dvema oddelkoma. Takratna oblast je zadržala oba učitelja, ki sta pouk organizirala po takrat veljavnih madžarskih zakonih in predpisih. Za dijake nižjih razredov se je pouk pričel v prvem tednu septembra, za dijake višjih razredov pa 15. oktobra. Poletne šolske počitnice so se začele sredi junija. Jeseni leta 1944 se je pouk izvajal le do 29. oktobra, saj se je v učilnice naselila umikajoča se madžarska vojska. Toda pouk se niti v tem obdobju ni prekinil. Od 3. novembra 1944 do 1. aprila 1945 se je pouk z manjšimi prekinitvami za manjše skupine otrok izvajal pri zasebnih hišah na Hodošu, v Krplivniku in Kotormányu. Oba učitelja sta ostala na Hodošu. Pozimi 1944/45 so jima v veliko pomoč bili učitelji, ki so kot begunci iz Transilvanije začasno živeli na Hodošu. Za časa vojne je verouk predaval evangeličanski duhovnik Géza Heiner, katoliškim dijakom pa župnik Franc Horvat iz žVelikih Dolencev, ki je tedensko prihajal na Hodoš. Vodstvo šole je posamezne šolske in druge praznike ter prireditve organiziralo skupaj z organizacijo nabornikov („leventeszervezet”). Lepe prireditve so organizirali ob zaključku šolskega leta, ki je bil obenem čas zaključnih izpitov. Otroci in mladostniki so peli in recitirali. Mlajšim fantom je „levente” bil zelo všeč, saj so v okviru le-tega telovadili in se ukvarjali z različnimi športi. Večja skupna dijakov je šla na izlet v Szombathely, kjer so si ogledali značilnosti mesta. Gradnja nove šole Krajani so z gradnjo šole, ki so jo slavnostno odprli 6. decembra 1942, začeli že za časa Kraljevine Jugoslavije. Pri gradnji so veliko pomagali člani šolskega sveta: predsednik Ferenc Kercsmár st., blagajnik Géza Kercsmár, tajnik in ravnatelj Gyula Torkos ter József Kalamar takratni župan Hodoša. Izdelavo načrtov in izvajanje del so zaupali Štefanu Sraki iz Murske Sobote. H gradnji nove šole so s prostovoljnim delom, prevozi in gradbenim materialom veliko prispevali vaščani Hodoša in Krplivnika. Obstajal je načrt tudi za telovadnico, a jo zaradi pomanjkanja sredstev niso mogli zgraditi. V novi sodobni, prostorni šoli je bilo več učilnic za dijake in učitelje in s tem je bila dana možnost za pouk v dopoldanskem času. Spomladi so starši s prostovoljnim delom uredili šolski vrt, dvorišče in igrišče. Za dijake in učitelje so v okviru društva Julian ustanovili knjižnico. Istočasno je začela delovati ljudska knjižnica za odrasle. Iz zapisov učitelja Vilka Frahma ni mogoče ugotoviti, s kolikšnim knjižnim gradivom je razpolagala hodoška knjižnica, znano pa je, da so leta 1945 ob prihodu Rdeče Armade vse knjige uničene. Zdravje šolskih otrok je bilo odlično. Ni bilo nobene epidemije ali nesreče, ki bi vplivale na potek pouka. Zdravstveno oskrbo je zagotavljal okrožni zdravnik iz Őriszentpétera. Le ravnatelj 232
