Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
slovenskem območju. Čeprav ne razpolagamo z dokazi, predpostavljamo, da je bila šola ustanovljena v začetnih časih protestantizma. Kot je znano, v teh šolah niso poučevali le verouka, ampak so tudi opismenjevali. Začetek organiziranega pouka datira iz leta 1785, ko so zaprosili za izgradnjo molilnice, hkrati pa tudi za izgradnjo šole in učiteljskega stanovanja. Upravnik posestva Battyány je v ta namen določil 500 sežnjev površine. Duhovniki in učitelji so se preživljali iz cerkvenega premoženja ter iz prihodkov za pogrebe, krste in drugih obredov ter prispevkov, ki so jih v denarju oziroma v naravi dobivali po učencih, ki so jih poučevali. Prvi znani učitelj kantor je leta 1815 bil Bejek, ki mu je med leti 1815 in 1836 sledil György Csaplovits, znan zbiralec etnografskega gradiva.57 Od 19. stoletja je hodoška šola postala ena najodličnejših učnih ustanov tega območja. Premožne družine tudi iz najbolj oddaljenih krajev so svoje otroke pošiljale sem, da bi se učili madžarskega jezika. V dokumentu z naslovom „Hodosi Evangélikus Ágostai Hitvallású Anya- Gyűlekezetbeli Oskolai ifjúság Nevének és azon tudományi tárgyaknak, melyekben a folyvást gyakoroltattam és folyó 1841-ik Évi Április 18-én nyilvánosan megpróbáltatik,,58 Sándor Diénes (1836- 1886) navaja, da so na slavnostnem tekmovanju iz veroznanstva madžarski učenci odgovarjali madžarsko, učenci iz Šalovcev in drugih vasi pa v svojem maternem jeziku, torej slovensko. Med predmeti najdemo „poznavanje katekizmov, naravoznanstvo, zgodovino, zemljepis, recitiranje moralnih pesmi, poznavanje vseh vrst števil, petje določenih psalmov, branje rokopisa za dekleta, branje iz knjig ter pisanje za fante". V istem šolskem letu je fantovski oddelek ob osemnajstih fantih, ki jim je bila materni jezik madžarščina, (s Hodoša, s Krplivnika, Dávidháze, Čikečke vasi, Kotormánya in Szalafőja), šolo obiskovalo tudi šestindvajset otrok, ki jim je bila materni jezik slovenščina, (iz Šalovcev, Sebeborcev, Kančevcev, Lucove, Brezovcev, Predanovcev, Andrejcev, Kuzme, Kupšincev, Bokračev in Murske Sobote). Predčasno je šolo zapustilo dvajset učencev, od tega jih je bilo osem s Hodoša, ostali pa iz Bokračev, Musznye, Doline, Košarovcev, Šalovcev in Mačkovcev. Šolo je obiskovalo dvanajst deklet s Hodoša, iz Krplivnika in Šalovcev. Iz prejšnjih vrstic je razbrati, da je okoliš hodoške avguštinske evangeličanske šole v letu 1841 pokrival območje štiridesetih kilometrov. Stanje je podobno tudi v drugi polovici 19. stoletja. Otroci, ki so prihajali iz oddaljenih slovenskih naselij, so v skladu z lokalnimi navadami stanovali na kmetijah, za stanovanje in hrano pa so opravljali pastirska oziroma druga opravila.59 Ko so leta 1884 v Šalovcih ustanovili novo šolo, se je okrožje zožilo, vendar je do konca prve svetovne vojne veliko slovenskih družin vpisalo svoje otroke v znamenito hodoško šolo. Globoko spoštovan Sándor Diénes je po dolgem službovanju leta 1886 umrl. Na njegovo mesto povabili učitelja kantorja Károlya Fenyvesa (1886-1928). Sledili so mu Sándor Hima (1925-1929), zatem Aladár Vértes (1928-1934) in Gyula Torkos (1934-1945), vsi učitelji kantorji hodoške gmajne.60 Po uredbi iz leta 1930 je verska šola ukinjena. 58) Arhiv županije Vas Limbus, 59) Iz avtorjeve zbirke 60) Kokolj-Horvat 218
