Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
canskih družin iz Šalovcev ni podatkov. Iz naselij Szomoroc, Szombatfa in Gödörháza je k hodoški matični skupnosti spadalo 18 družin, ki so skupaj prispevali 90 forintov. Po obstoječem obračunu je 136 gospodarjev zbralo 1939 forintov gotovine, poleg tega so pri gradnji pomagali tudi z lesom, dnino in prevozi.41 42 Trije plemiči s Hodoša so v darilnem pismu izjavili, da za gradnjo hodoške luteranske cerkve, stroške pridigarja in mojstra v districtskem Eőrségu prispevajo: „Jaz, na Hodošu prebivajoč Imre N. Fórján prispevam za Oratorij 30 forintov, za Pridigarja 35 forintov, 1 veliko merico rži, Mojstru 15 forintov, 1/4 rži. Prav tako na Hodošu prebivajoč Ferenc N. Farkas prispevam za Oratorij 40 forintov, za pridigarja 1 veliko merico rži, Mojstru 15 forintov in 1/4 rži. Prav tako na Hodošu prebivajoč István N. Kercsmár prispevam za Oratorij 5 forintov, Pridigarju 25 forintov, 1/4 rži, Mojstru 15 forintov 1/4 rži”iZ Avguštinska evangeličanska gmajna je na označeni parceli, na mestu, kjer danes stoji novo duhovnikovo bivališče, okoli leta 1783 zgradila cerkev, nižje od ceste šolo in učiteljsko stanovanje, duhovniško stanovanje pa je stalo na mestu tudi danes obstoječe farne hiše. Vse tri zgradbe so bile lesene, s slamo krite in ometane z glino. Potem ko je državni zbor leta 1790/91 protestantskim gmajnam dovolil gradnjo cerkvenih zvonikov in rabo zvonov, so 1793 na Hodošu postavili nadstropni zvonik. Za vrnitev zvona, ki ga je protestantska gmajna kupila leta 1749 in je bila v rokah katoliškega župnika, so leta 1793 vložili tožbo pri županiji.43 Po ustnem izročilu so evangeličani neke noči na prigovarjanje svetovalcev iz Őrséga odstranili zvon. Po nekaterih virih so ga potegnili v svoj zvonik, po drugih pa so ga zakopali v strugo potoka Krka.44 K pravdi so se zatekli tudi katoličani in komisija, ki je zasliševala na kraju dogodka, je po plačilu devetdesetih forintov zvon prisodila evangeličanom. Da so ta denar 18. maja 1794 predali administratorju župnišča Györgyu Puffóku, priča tudi pogodba, ki je še obstajala v prvi polovici 20. stoletja.45 Zvon, ki se je zaradi prenašanja poškodoval, so leta 1818 obnovili za 225 forintov in obenem povečali za 4 1/2 funte. Čeprav je prva molilnica imela tudi zvonik, so jo morali zaradi slabega stanja po štiridesetih letih porušiti. Leta 1823 so za času duhovnika Györgyu Czipota in cerkvenega kuratorja Jánosa Eőryja na opečnate temelje ponovno postavili lesene stene. Od leta 1803 je posvetni vodja gmajne bil János Eőry. Po izročilu je bil učen človek, ki je končal teologijo in je večkrat pridigal v hodoški cerkvi. Po končanem šolanju je iz neznanih vzrokov sprejel službo pri zemljiškem gospodu, se vrnil domov, delal na svojem posestvu ter v vseh pogledih podpiral gmajno.46 Februarja 1835, po Czipotovi tragični smrti, so za duhovnika izbrali Jánosa Kardosa, ki je naslednjo pomlad že spodbujal člane gmajne na posodobitev cerkve. Na cerkvenem posestvu so začeli z izdelovanjem opeke in po treh letih požrtvovalnega dela so leta 1843 namestili zvonove, 41) Heiner 42) Arhiv županije Vas, Littarae 43) Heiner, Kerčmar: Evangeličanska cerkev na Slovenskem, M.Sobota 1995 (Kerčmar) 44) Avtorjeva zbirka podatkov, ki se nanašajo na Hodoš 45) Po mnenju krajevnega duhovnika Géze Heiner je leta 1933 pogodba še obstajala. 46) Heiner 212
