Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Pivar Tomšič Ella: Erős vár a mi Istenünk
Od posledic protireformacijskih trenj in človeške malomarnosti so pisni dokumenti uničeni, zato ni mogoče ugotoviti točnega datuma ustanovitve gmajne, toda po vsej verjetnosti je to leto 1540, ko se je nekdanja katoliška župnija v razcvetu s cerkvijo vred postavila na stran reformacije. III. Dodatki k zgodovini hodoške kalvinistične matične gmajne Najstarejši spomini o protestantizmu se navezujejo na kalvinistično gmajno, ki je v začetku spadala k verski županiji sv. Jurija, nato h Körmendu, od leta 1654 k Őri in od leta 1657 pa k cerkveni županiji Őrség. Reformacija, ki se je širila iz Soprona in Kőszega v času nezanesljivih političnih razmer, ko so si posestniki prizadevali prisvojiti tako nekdanje cerkvene posesti kot druge privilegije, je na tem območju naletela na plodna tla. Rimskokatoliška skupnost je v bitki pri Mohácsu utrpela veliko izgubo: izgubila je dva višja redovna vikarja, pet škofov, razpad države na tri dele pa je zagotovil možnost za razvoj reformacije. Po načelu dajatve vladarju je uživalka cerkvenega premoženja postala zemljiška gospoda, ki je v imenu tega dajala materialne prispevke v izpraznjeno državno blagajno. Politični interes vladarjem Ferdinándu I. in Jánosu Zápolyaiju, kljub njunemu gorečemu katolicizmu, ni dovoljeval, da bi se postavila proti razširjajoči se reformaciji. Predmetno območje je vse do leta 1600 v celoti spadalo h kronski posesti Ogrske, a ko so Turki zavzeli grad Kanizsa, so vasi, ki so se nahajale na obrobju Őrséga, prešle pod turško oblast in so bile zavezane plačevali davek tako Turkom kot Madžarom, izčrpavali pa so jih tudi avstrijski stražarji stražnih stolpov. Pionirji kalvinistične reformacije niso bili zemljiški posestniki, temveč predvsem iz nemških in švicarskih dežel prihajajoči potujoči pridigarji. Novo vero so nižji cerkveni nameščenci, župniki in opati sprejeli od pridigarjev, velikaši pa so s pomočjo svoje premoženjske in politične moči, predvsem pa so z zagovarjanjem načela „čigava je zemlja njegova je vera” usmerjali ljudstvo k reformaciji. Lep primer navedenega so plemenite vasi Göcseja in Felsőőra, katerih prebivalci so kljub uživanju svobode sledili reformaciji in to domnevo potrjuje tudi dejstvo, da so tukajšnji ljudje, kljub pritiskom ob rekatolizaciji s strani krajevnih zemljiških posestnikov, ostali zvesti evangeličanski in kalvinistični veroizpovedi. Proces reformacije v deželi, tako tudi na območju zgodovinskega Őrséga in Slovenske krajine se je zaključil leta 1564 do smrti kralja Ferdinanda. Prvi potujoči pridigarji so iz vrst rimskokatoliških opatov: novi verski usmeritvi so sledili številni župniki s cerkvami, župnišči in pripadajočim območjem. Reformacija se je v zgodovinskih županijah Vas in Zala utrdila od sredine 15. stoletja. Leta 1535 je kalvinec Mátyás Dévay Bíró že opravil obisk pri Tamásu Nádasdyju, leta 1534 tu zasledimo Jánosa Sylvesterja, ki se je po bivanju v Wittenbergu, po priporočilu Melanchtona vrnil v Sárvár: poučeval je na šoli, ki jo je ustanovil Nádasdy, vodil je tiskarno, ki jo je za tiskanje Nove zaveze ustanovil plemeniti gospod in jo s pomočjo Benedeka Abádija natisnil. V Sárvárju se je zadrževal tudi József Macarius, ki si je dopisoval s Henrikom Bullingerjem, avtorjem II. helvetske veroizpovedi. Po letu 1573 so pod patronatom Bánffyjevih v Dolnji Lendavi objavljene tri protestantske knjige. 195
