Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Göncz László: A dualizmus korától a 20. század végéig
in Krplivnika spravila v brezupen položaj. Za ustanovitev kmetijske zadruge oziroma Kmetijske zadruge bratstva in enotnosti je spomladi leta 1949 poskrbel pristojni urad soboškega okraja. V zadrugo so se včlanile številne premožne družine obeh naselij. Zadruge so delovale do leta 1952, ko so jih ukinili z državno uredbo. Tedanje skupno premoženje so razdelili med bivše lastnike. Zemljišča v lasti cerkvenih skupnosti na območju Hodoša pa so podržavili.112 Po težkem gospodarskem stanju in nevzdržnih političnih razmerah petdesetih let, ko je prišlo do ustanovitve krajevnega odbora komunistične partije in ideologiji primernega sistema ustanov, je novo vzpodbudo leta 1967 za območje pomenilo odprtje mejnega prehoda Hodoš-Bajansenye. Od leta 1950 je vse bolj opazno in sledljivo izseljevanje mladih iz vasi Őrséga. Poglavitni razlog za njihov odhod je v pomanjkanju lokalnih zaposlitvenih možnosti. Najprej so se večinoma odseljevali v bližnja slovenska mesta, predvsem v Mursko Soboto, kjer so opravljali priložnostna dela ali si našli stalno zaposlitev, pozneje pa se je odprla tudi možnost za delo v tujini (ciljne države so bile predvsem Nemčija in Avstrija). Ne na državni ne na okrajni ravni niso zagotavljali primerne podpore za območje z manj kakovostnimi kmetijskimi površinami. Do osemdesetih let niso izkoriščali niti turističnih zmogljivosti, prav tako so na območju, bogatem z gozdovi, zanemarjali lesno pridelavo. K nerazvitosti območja je prispevala tudi sama lega obmejnega območja, saj so to obmejno območje v jugoslovanskem obdobju dolgo časa zavestno zapostavljali. Hodoš in Krplivnik sta elektriko dobila leta 1958, vodovod pa šele leta 1977. Takrat je bila ustanovljena semenarska zadruga Panonka, ki si je pozneje pridobila precejšnji ugled v zvezni državi in regiji. V skladu s slovensko ustavo iz leta 1974 je bila ustanovljena interesna skupnost prekmurskih Madžarov oziroma tako imenovana madžarska vzgojno-izobraževalna interesna skupnost, ki je na okrožni ravni omogočala uveljavljanje interesov tukajšnjih Madžarov. V soboški interesni skupnosti sta svoje mesto dobila tudi predstavnika Hodoša in Krplivnika. V začetku devetdesetih let se je po osamosvojitvi Slovenije začela izgradnja novega sistema lokalne samouprave. Na območju pokrajine Őrség je zaradi različnih konfliktov leta 1994 bila ustanovljena občina Hodoš-Šalovci, h kateri je poleg naselij Hodoš in Krplivnik spadalo še madžarsko naselje Domanjševci in še drugih pet slovenskih naselij. Sedež nove občine je bil v Šalovcih. Občina je bila sestavljena iz krajevnih skupnosti, tako sta v tem obdobju Hodoš in Krplivnik imela status skupne krajevne skupnosti. Poleg najvišjega občinskega organa občinskega sveta so tudi v novonastali občini (tako kot na celotnem dvojezičnem območju) ustanovili Madžarsko narodno samoupravno skupnost, katere najvišji organ svet je bil sestavljen iz izvoljenih predstavnikov treh madžarskih vasi. Svet se je aktivno vključeval v reševanje zadev s političnega področja, področja izobraževanja, kulture, informiranja, gospodarstva in drugih področij delovanja tu živečih Madžarov. V naslednjih letih se je nadaljevala reforma lokalne samouprave in Državni zbor RS je leta 1998 sprejel zakon o ustanovitvi občine Hodoš. Po izvedenih lokalnih volitvah je občina začela 112) Intervju z Ernőjem Eöryem (tonski posnetek je lastZKMN) 162
