Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Göncz László: A dualizmus korától a 20. század végéig
spominov tukajšnjih ljudi izhaja, da so madžarski organi oblasti in uradniki korektno opravljali svoje delo. Za časa II. svetovne vojne je moralo več ljudi, predvsem mladi s Hodoša in okolice na prisilno delo, kar je bilo med prebivalci sprejeto z določenim odporom. V vasi je brez problemov potekalo sodelovanje mladine v naborniškem gibanju. Splošno znano je, da je bila za vse mladostnike med 14-21 letom zaradi predpriprav na vojsko obvezna včlanitev v društvo rekrutov. Na Hodošu je bilo društvo ustanovljeno že maja 1941, toda usposabljanje članov - na igrišču urejenem za rekrute na drugi strani železniške postaje - se je začelo šele septembra 1941. Usposabljanje naj bi, po nekaterih informacijah, vodil Dezső Páthi s Szalafőja, kateremu sta pri delu pomagala pomočnika Ernő Kercsmár in Kálmán Ábrahám. Člani hodoškega in krplivniškega društva so sodelovali pri organizaciji številnih proslav in kulturnih programov. Omembe vredno je, da so hoteli te mlade v začetku marca 1945 odpeljati v Nemčijo, toda ti se niso pojavili na zbirnem mestu. Za časa II. svetovne vojne so za red v naselju skrbeli orožniki iz Kerczaszomora. V tem okolju se za časa druge svetovne vojne ni zgodilo nič posebnega. Prebivalstvo so najbolj prizadeli vpoklici in slabo gospodarsko stanje. Toda društveno življenje je tudi za časa te svetovne katastrofe delovalo na številnih področjih. Organizirali so predvsem dobrodelne prireditve. Pomemben dogodek dne 8. avgusta 1943 je bila ustanovitev Združenja gospodarjev na Őrihodošu, kot izpostave Gospodarskega združenja županije Vas. V združenje - za predsednika so izbrali Ferenca Kercsmárja, se je vključilo 32 tukajšnjih gospodarjev. Med cilji združenja je bilo spodbujanje ljubezni do kmetovanja, do vaškega načina življenja, povečanja donosa, izboljšanje položaja malih obrtnikov, zaščita interesov zaposlenih v kmetijstvu, ipd. Stanje prebivalcev naselja se je posebej poslabšalo proti koncu vojne, in sicer zaradi obveze predaje različnih pridelkov in ker so številne osnovne potrebščine, prehrambne artikle lahko dobili le na bone. Posledice prevzema oblasti s strani „nyilasov” so čutili tudi prebivalci Őrséga. V številnih primerih so lokalne prebivalce prisilili, da so se včlanili v stranko „nyilasov” (madžarska nacionalistična stranka - op. p.).110 Jeseni leta 1944 so v vas prišli begunci iz Transilvanije. Večina tistih, ki so se začasno nastanili na Hodošu, so bili železničarji. Ko so bile tako fronta, kot madžarske vojaške formacije prisiljene k umiku proti zahodu, je na Hodošu v začetku leta 1945 ustanovljen vojaški štab, ki je spadal k vojaškemu poveljstvu Kaposvárja. Sedež so jim uredili v krajevni šoli. Ko je situacija s stališča Madžarov izgledala že popolnoma brezizhodna, je vojska zapustila območje in odšla proti Monoštru. Čez nekaj dni je sledil umik Nemcev. Vojaška vozila, konjske vprege, dolga vojaška kolona se je vila po cestah in po železnici. Z zadnjo vojaško lokomotivo so potrgali železniške tire. K sreči civilnega prebivalstva tudi tedaj niso prizadeli. Neposredno po njihovem odhodu so na Hodoš prispeli Rusi. Majhno rusko letalo je odvrglo bombo na železniško postajo in v napadu je umrla ena ženska. Tudi Rusi 110) Intervju z Ernőjem Eöryjem (tonski posnetek v lasti ZKMN) 160
