Benczik Gyula et al.: Hodos és Kapornak története (Lendva, 2005)
Göncz László: A dualizmus korától a 20. század végéig
Madžare lahko bila sprejeta ugodna odločitev.87 S to odločitvijo so vprašanje pripadnosti Hodoša in Krplivnika dokončno opredelili. Z namenom določitve konkretne meje so se že poleti 1922 začele katastrske meritve zemljišč Hodoša in okoliških območij. V okviru tega je prišlo do številnih zamenjav med lastniki zemljišč iz Kotormánya in Dávidháze. Po sprejemu dokončne odločitve Društva narodov se je proces končal okoli leta 1924. Tedaj je iz območja Kotormánya k območju Hodoša prešlo območje t.i. Magyaros dűlő. Dokončna določitev meje je zaključena 4. aprila 1925.88 V prvem obdobju pod jugoslovansko oblastjo je prebivalce madžarskih naselij čakala težka usoda. Razen posameznih ponižanj in zaničevanj so se pojavile tudi težave, ko občinski uslužbenci (čuvaj njiv, mali rihtar itd) niso bili pripravljeni opravljati svojih nalog po starem plačnem sistemu. Svet občine je na svoji seji 22. februarja 1922 našel način za rešitev nastalih težav v dvigu plač. Zapletlo pa se je pri vprašanju ali lahko Lajos Danes občinski sodnik obdrži svoj urad. On sicer ni zahteval višje plače, temveč je razrešitev od nadaljnjih obveznosti prosil, ker ni obvladal uradna jezika, to je slovenščino in srbščino. Tako je ocenil, da bi bilo opravljanje sodniških nalog nemogoče. V svoji utemeljitvi je omenil tudi to, da je bil izpostavljen številnim šikaniranjem ter da ne čuti varnosti ne zase ne za svoje premoženje. Svet ga je kljub njegovim utemeljitvam ponovno zaprosil za prevzem te funkcije s to opombo, da „naj vzame v obzir sedanji težki položaj občine, saj da ni človeka v občini, ki bi glede jezika izpolnjeval pogoje za to funkcijo”. Lajosa Dancsa so zaprosili, naj v uradu ostane do naslednjih občinskih volitev. Poudarili so, da mu bo pri delu v pomoč tudi to, da bodo tačas občine že imele t.i. tajnike, ki bodo zadolženi za administrativne naloge. Po daljšem prepričevanju je sodnik končno sprejel mandat, toda tudi iz tega zaostrovanja je možno verno sklepati na tedanje razmere. Omenimo lahko, da je svet določil osnovno plačo sodnika v višini 1.500 kron. Lokalni organi so tedaj še uporabljali krono kot obračunsko enoto, čeprav je za uradno plačilno sredstvo veljal dinar. Pri čuvaju njiv in malemu rihtarju so višino plače navedli v obeh enotah (na letni ravni sta za opravljeno delo prejela plačilo 200 kron, kar je ustrezalo takratnim 50 dinarjem).89 O posebni situaciji priča tudi zapisnik seje občinskega sveta Hodoša z dne 17. oktobra 1922. Na omenjeni seji je občinski sodnik Lajos Danes seznanil prisotne, da je z namenom zagotovitve višje plače javni babici naslovil vlogo na Poverjeništvo glavarstva v Ljubljano. Navedeni uradni organ je preko okrajnega zdravnika pozval občino Hodoš, naj izhajajoč iz draginje in „nizke plače” babice uredijo dvig plače. V nasprotnem primeru - je sporočilo poverjeništvo - bo višino plače na račun občine prisiljena ugotoviti oblast. V tej stiski je vaški organ - izhajajoč iz dejstva, da v občini ni bilo ženske, ki bi bila sposobna opraviti ljubljanski tečaj v slovenskem jeziku - sprejel izplačilo izsiljenih 1.200 kron plače. Toda v sklep so zajeli tudi odločitev, da bodo navedeno visoko plačo zagotavljali le tako dolgo, dokler pristojni organ ne bo dovolil za ta posel primerni 87) Vassel Károly: A déli országhatár kitűzése. Nagykanizsa, 1924 Bánffy Miklós: Huszonöt év. Budimpešta, 1993 (stran 144-152.) 88) Arhiv obmejne zgodovine, Budimpešta. Zapisnik komisije za ugotavljanje meje 1925. (365/1925) 89) Zapisnik občine Hodoš; seja z dne 17. februarja 1922 155
