Paksa Katalin - Németh István: Muravidéki magyar népzene (Budapest - Lendva, 2018)
A régió népzenéjéről
32 MURA VIDÉKI MAGYAR NÉPZENE to dobili privolitev stanovalcev. Po zapeti pesmi pa so zaželeli »erűt, egissigét, mindenben büőségét, holtuk után üdvössiget« [moči, zdravja, obilo dobrot, po smrti pa zveličanje] (Gönczi 1914, 229). Na svete tri kralje so izvajali trikraljevsko koledovanje. V Kotu so koledovala starejša dekleta: pet do šest deklet seje ustavilo pod okni in voščilo z nabožno ljudsko pesmijo z začetnim verzom Háromkirályok napját, országunk egy istápját [Dan Svetih treh kraljev, zaščitnikov naše države],za kar so dobila denar. Ta šega po letu 1939 ni bila več živa, z njo povezano varianto nabožne pesmi pa so v Petišovcih, Čentibi in na Kapci še poznali (23). Spomladi, 12. marca, na spominski dan papeža, svetega Gregorja I. Velikega, in cerkvenega učitelja so v Genterovcih in Radmožancih hodili pojoč po vasi Gregorjevi otroci, ki jih je izbral učitelj izmed najboljših učencev. V skupini jih je hodilo pet, bili so pražnje oblečeni in imeli s trakovi okrašen klobuk. Nekoč so namesto klobuka s trakovi nosili iz trdega papirja izdelano pokrivalo, čako, ki je bila prav tako okrašena s trakovi (Gönczi 1914,239). V roki so imeli meč, na katerega so nabodli slanino, ki sojo dobili, na drugo roko pa so imeli obešeno košaro, v kateri so zbirali jajca. Izvor te šege sega v srednj i vek, v čase, košolašenibila obvezna, zato so želeli z novačenj em popularizirati učenje, s péto prošnjo za darove pa so zbirali podporo za šolo in učitelja. Ljudska šega na gregorjevo se je v nekaterih vaseh v zahodnem Prekodonavju in na Gornjem Ogrskem ohranila do 20. stoletja, in je - kot nam je znano - najdlje bila živa v Prekmurju (24, 25). V pričujoči knjigi zaključujemo niz pesmi ob koledarskih praznikih s pesmijo o velikonočnem vstajenju. Napev, kije bil na celotnem madžarskem jezikovnem območju znan v dorskem modusu, so v Prekmurju peli v frigijskem (26). Iz leta v leto ponavljajoči se praznični dnevi so vaško življenje in tem dnem pripadajoče napeve, ki so se zelo razlikovali, povezali v enoten red. Izvor tega heterogenega sveta napevov sega v daljno preteklost in združuje v sebi izročila mnogih stoletij. V arhaično plast naših ljudskih pesmi, za katere je značilno dvotaktje, spadajo obredni obhodi na lucijino (1-6) in večina kolednic za voščenje novega leta (13-15). Srednjeveškega izvora sta božična kolednica in božična pesem (8, 11, prim. Szendrei-Dobszay-Rajeczky 1979, I. 101-105, II. 49-50), dve novoletni kolednici (16, 17, prim. Magyarország zenetörténete I. [Glasbena zgodovina Madžarske I.] 511-513) in obredni obhodi na gregorjevo (24, 25, prim. Magyarország zenetörténete I. 517-519). Iz 16. stoletja izvirata dve novoletni voščili, kolednici (18, 19, prim. Szendrei-Dobszay-Rajeczky 1979, I. 74-75, II. 36-37). V 17. stoletje segajo tri novoletne pesmi (20-22, prim. Szendrei-Dobszay-Rajeczky 1979, I. 196-197, II. 88—89), pesem ob trikraljevskem koledovanju (23, prim. Szendrei-Dobszay- Rajeczky 1979, I. 168, II. 79) in pesem ob vstajenju (26, prim. Szendrei-Dobszay- Rajeczky 1979,1. 66, II. 31). Iz 18. stoletja sta božično voščilo in božična pesem (9,12, prim. Domokos-Paksa 2016, št. 124), s preloma 20. stoletja pa izhaja, sodeč po slogovnih značilnostih, napev dveh božičnih pesmi (7, 10).
