Zágorec-Csuka Judit: Gábor Zoltán festőművész portréja (Lendva, 2002)
Szerkesztői előszó
Predgovor urednika Zoltán Gaborje v Zagrebu živeči lendavski umetnik. V tej izjavi ne gre iskati le tolikokrat opevane srednjeevropske razsežnosti z nedvomno pozitivno lastnostjo multikulturnosti, temveč tudi "pripetost" na trikotnik (uporaba geometričnih pojmov se zdi pri Gaborju skorajda obvezna), na trojstvo, če želite: identiteto madžarsko-slovensko-hrvaškega kulturnega kroga. Ta razpetost je v luči Gáborjevih izpovedi polna tragičnih prizvokov. Vročica otroštva, preizkušnje najstniških in mladostnih let, ustalitev in najdba domovine ter razblinitev upanja dokončne vrnitve - to so teme, mejniki bogate slikarske poti. Bilo bi ga preveč enostavno umestiti v kategorijo večno mladih likovnih umetnikov, ki jih večno žene eksperimentiranje, vnovični zaleti in nemir drugačnosti, iskanja popolnosti. Gábor ni tak: zanj ni značilno iskanje, temveč le končni proizvod, najden zvok, celo "redkobesedna", na minimum reducirana tema in motiv, ki uporablja minimalni izbor inštrumentov. Na platnu je lahko le predmet, ki ga je umetnik predhodno dobro "očistil" odvečnih senc ter "vremenskih usedlin". (V tem pogledu je Gáborjeva ustvarjalna metoda primerljiva s kiparjevim pristopom.). Cisti slog in uporaba motivov torej niso privzete lastnosti Gáborjevega ustvarjanja, temveč podobno kot pri njegovih besedah, prirojena potreba skupaj s preciznostjo in za grafike značilno, skorajda obvezno "redoljubnostjo". Pri vrednotenju umetniške poti ni potrebno okolišati: Gábor je človek, ki ceni vrednote, neomajno verjame v človeško dobroto in v človečnost. Prav zaradi te odprtosti in nepatetične angažiranosti - saj ta pojem Gáborju niti najmanj ni tuj! - mu pripada posebno mesto med madžarskimi (z malce pretiravanja srednjeevropskimi!) slikarji 20. stoletja. Sledovi klasičnega izobraževanja (budimpeštanska leta) ter poznejše zagrebško izpopolnjevanje in specializacija odsevajo na Gáborjevih platnih sledenje tradicionalni slikarsko-grafični šoli, vztrajanje pri figurativnem upodabljanju in zavestno prizadevanje h klasicizmu (portreti, tihožitja, arhitekture), kar je značilno za velike pejsažiste in portretiste 19. stoletja. Freske in zgodovinski panoji segajo v "brezčasni" predzgodovinski čas. Takšna je Gáborjeva "konstrukcija" zgodovine rojstnega mesta, Lendave. Sam umetnik priznava, daje osnovni navdih za te zgodovinske slike-študije dobil pri Fesztyjevi krožni sliki. Kljub tem ugotovitvam pa ga niti slučajno ne gre uvrstiti v predal, v katerega ne spada. Vsekakor pa drži, da ob njegovih slikah, ki ponazarjajo splošne človeške vsebine in vrednote, protislovja, pasti in zanke ravnodušnosti in zbirokratiziranega sveta, seva največ markantne vsebine prav iz teh "anti-panojev". Kot da bi celo pesimističen nazor nekje popuščal. Strahovi, problemi, ki izvirajo iz človeške slabosti in ravnodušnosti, kažejo na preglednejšo in jasnejšo vizijo, ki tudi 13
