Török Károlyné Miszori Marianna (szerk.): Virággal ékes. A népi bútorfestés hagyományai (Zalaegerszeg, 2012)
Az elsajátított technika és a visszatanítás mozzanatai
Osvojena tehnika in faze poučevanja Poučevanja poslikave pohištva z ljudskimi motivi ni mogoče primerjati z metodami poučevanja podobnih rokodelskih panog. Izdelava poslikanih predmetov zahteva namreč več časa, kakor na primer kreacije ali uporabni predmeti iz slame, šibja ali ličja. In da bi bilo poučevanje uspešno, je potrebno določiti cilj, pri katerem je najboljša metoda pokazati učencem že izdelano kreacijo, prek katere je mogoče pokazati proces ustvarjanja. Akterji poučevanja so mojstri sami ali učitelji in seveda zainteresirani učenci, bodoči slikarji pohištva. Nadvse pomembno je, da se že pri prvem koraku uporabljajo metode, ki ustrezajo posameznim starostnim skupinam. Drugačni motim bodo privlačni za šolarje in drugačni za odrasle, ki si bodo zastavljali drugačne cilje. V primeru ljudskega poslikovanja pohištva ima nadvse pomembno vlogo kreativno razmišljanje, potrpežljivost in ljubezen do risanja. Prva faza poslikave pohištva se mora vsekakor začeti s vajo risanja. Dobra metoda za to je risanje vzorcev, prikazanih na panojih, risbah ali fotokopijah. Tako bomo dosegli dva cilja: spoznavali bodo svet motivov in vadili risanje črt, ki bodo kasneje prišle na površino lesa v obliki cvetov in drugih motivov. Sledi naslednja faza, ko vsakemu učencem damo v roko zbrušen ploh iz smrekovega lesa (za prvo uporabo je najprimernejši ploh velikosti 15x15 cm). Pri tem je pomembno, da si bo vsak učenec na jasnem, da les v tej fazi še ni primeren za barvanje, saj je za res gladko površino potrebno dolgotrajno brušenje. Zelo pomembno je predstaviti sredstva za brušenje, in sicer šmirgel ali šmirgel papir in samo tehniko brušenja. Za nanos podlage mora biti površina popolnoma gladka. Gladka površina je nato primerna za nanos podlage. Za to so potrebna predhodna znanja o barvah in čopičih ter uporabi le teh, o čemer se moramo pogovoriti z učenci. Podlago pripravimo tako, da barvi v prahu dodamo vodo in lesno lepilo, vse to temeljito premešamo, da ne bo grudic, in jo nato s širokim čopičem nanesemo na površino. Pomembno je, da podlago oziroma osnovno barvo ne meša samo mojster sam, ampak da se z mešanjem barve, z gostoto in razmerji seznanijo vsi. Osnovne barve pri barvanju pohištva so modra, zelena, rjava in morda še črna ali rumena barva, ki je nekoliko temnejša in bolj markantna niansa okraste rumene barve. Pri grundiranju oziroma nanašanju osnovne barve lahko pokažemo, koliko laže je barvati robove lesenega ploha, če ga postavimo na višje mesto (npr. na steklen kozarec). Učence moramo opozoriti, kako pomembno je, da zadenemo pravilno količino nanosa barve in pa koliko barve potrebujemo pred samim nanašanjem barve s čopičem. Tu je potrebna prvič-prej omenjena - potrpežljivost, saj se mora pobarvana površina popolnoma posušiti. Ta čas je najbolje izkoristiti za vajo risanja cvetnih motivov na papir. Seveda pa moramo pohištvo barvati v suhem in toplem prostoru, saj se s tem skrajša čas sušenja. Grundirani les bo takoj, ko se posuši, pokazal svoje žile, saj barva strokovno rečeno »dvigne« drevo, torej lahko ponovno sledi brušenje. Ker pa potrebujemo popolnoma gladko poslikano površino, so postopki naslednji: grundiranje, brušenje, grundiranje, kar se mora ponomti tudi po trikrat. Morda se pri tem učenci začudijo zaradi časa, ki je potreben pri barvanju pohištva. Saj je potrebno več ur, da dobimo čudovito poslikavo, ki je tudi po številnih porabljenih urah še neskončno daleč. Na popolnoma gladek leseni ploh z lepo osnovno barvo, kot naslednji korak, pride vzorec, ki smo ga predhodno načrtovali. Osnova in nepisano pravilo ljudske poslikave pohištva je, da mora biti zvest obstoječemu svetu motivov, ki se jih je mogoče naučiti. Vzorec na poslikanem pohištvu ali v primeru bolj nadarjenih slikarjev samostojno načrtovan vzorec mora imeti nekakšen red. Mojster mora popraviti narisane motive oziroma v posameznih primerih mora zahtevati, da ponovno narišejo ali načrtujejo motive, saj bo izdelana stvaritev le tako zvesta vzorcem, ki sojih uporabljali naši predniki. Risanje bomo seveda pri zelo nadarjenih učencih kasneje opustili, saj bodo le-ti po številnih vajah takoj s čopičem risali vzorce. Naslednja faza je grundiranje vzorca. Najprej moramo učence naučiti, kako je treba zmešati rumeno osnovno barvo, podobno kakor pri grundiranju. Rumeno barvo izberemo zato, ker je opazna barva, preprosti vzorec bo dobro viden, in predstavlja veliko lepšo izbočeno površino za nanos barv. Pri poučevanju ugotavljamo, da takoj ko jim je uspelo s čopičem nanesti rumeno osnovno barvo, bi večina učencev poslikavo v tej obliki tudi ohranila, ker tako lepo deluje poslikano pohištvo ali leseni ploh. Tukaj ima natančno in odločno delo s čopičem pomembno vlogo. Spet je potrebno pustiti predmet, da se posuši, saj bomo kmalu nanesli nanj novo plast barve. Potem, ko se je barva popolnoma posušila, lahko sledi pravo delo s cvetovi, oziroma z raznimi barvami je treba poslikati vzorce na rumeni podlagi. Tudi pri tem postopku je potrebno najprej pokazati, kako 46
