Štampah, Miha: Hétköznapi hősök. Nyomot hagyni a világban (Lendva, 2019)

Hagymás István

Navkljub številnim debatam se je naposled le vdal. Neposredno po preselitvi se je začela Miloševičeva mrzlica', odstranili so vlado itd. Vselili so se v trisobno stanovanje v Črensovcih, kjer je bila pod stanovanjem ordinacija. V Pomurje so se priselili nedolgo pred tem, ko so se začeli boji za osamosvojitev Slovenije. »Takrat sem dobil specializacijo in sem moral odhajati v Mursko Soboto v bolnico. Moje prvo delo tedaj je bilo, da smo bolnike zaradi nenehnih letalskih napadov zdaj spravljali v klet, pozneje pa spet gor v sobe.« Všeč mu je bilo, kako so voditelji Slovenije obvladovali situacijo in kako so ljudje stopili skupaj za skupni cilj. Takrat je začutil, da se je glede selitve pravilno odločil, čeprav ga je v prvih desetih letih pestilo močno domotožje.

Gospod Hagymás je po poklicu psihiater. Rad ima svoje delo, ki je obenem tudi njegov hobi. Šaljivo nama pove: »V ordinacijo hodim delat v svojem prostem času.« Vse do danes pa se rad ukvarja tudi s fotografiranjem in pisanjem. Zanj so te tri stvari povezane, in sicer poskuša ugotoviti, kaj je v ozadju, ugotoviti njihovo skrivnost. Ob prebiranju literature poskuša odkriti, kaj je med vrsticami. Kar razume pri prvem branju, odloži na stran. Pri slikah ga zanima, kaj je v njihovem ozadju ter malce tudi projekcija jaza, neke vrste ekshibicionizem; pri pacientih pa njihova zgodba. Zanima ga skrivnost. Kaj je za njo, kaj se da narediti z njo. To ga nikoli ne utruja. Poskuša vizualizirati dogodke, ugotoviti, v kakšnih zvezah so le-ti z dogodki iz pacientovega življenja in z njegovimi razmerami.

Malce smo se dotaknili tudi aktualne zdravstvene politike, kjer bi se po njegovem mnenju dolge čakalne vrste dalo rešiti zelo enostavno, in sicer z zaposlitvijo dodatnih zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih strokovnih delavcev. Zdravniška stroka nima več takega prestiža, kot ga je imela nekoč - veliko tistih, ki končajo študij, že vedo, v kateri državi se bodo zaposlili, kam na zahod bodo šli. On in njegov kolega že 25 let oskrbujeta paciente iz Pomurja, kjer bi po njegovem mnenju na njegovem strokovnem področju glede na število prebivalcev potrebovali vsaj še pet strokovnjakov z ustreznimi ekipami.

Rad je tukaj, rad ima tukajšnjo začinjeno govorico, toda ... »Vsak dan se srečujem s pojavom krhanja in umiranja jezika ... s tem pa tudi ljudstva. Skušam se prepričevati, da je vse v redu. Problem vidim v tem, da je madžarski jezik poln slovenskih izrazov ali pa v tem, da madžarski ljudje po treh madžarskih povedih ,preklopijo' na slovenščino - teh pojavov in ljudi ne obsojam, vendar pa me te stvari žalostijo.« Je pa tudi zaprisežen nasprotnik dvojezičnega šolstva. Enako meni veliko ljudi v Pomurju in tudi sam je prepričan, da je to zanesljiva pot v asimilacijo. Toda še verjame v čudeže ali pa želi verjeti vanje: »In če verjamem, jih bom morda tudi videl.«

Pri publikacijah ga vodi cilj, da bi navdihoval druge za spoznavanje različnih umetnikov, kot so na primer István Galič, Federico Fellini, Attila József, Shakespeare ... »Moje pisanje je nastalo tako, da so dela, ki sem jih prebral, naredila vtis name, tako se mi je zdelo nujno, da zapišem svoja