Štampah, Miha: Hétköznapi hősök. Nyomot hagyni a világban (Lendva, 2019)
Hagymás István
István Hagymás „Divji zahod" v Vojvodini in triumvirat fotografije, zdravljenja ter pisanja István Hagymás se je rodil 25. avgusta 1955 v Vojvodini. V tistem času sta njegova starša živela v bližini Novega Sada na kmetijskem gospodarstvu, kajti njegov oče je bil kmetijski tehnik. Tam je živel do svojega petega leta starosti, nakar so se preselili v Sento (njegova starša sta prvotno tudi izvirala iz okolice Sente). Ker se je bližal čas šolanja, sta se morala odločiti, v katero šolo ga naj vpišeta: v madžarsko ali v srbsko. Končna odločitev je bila, da je István svoje šolanje začel v madžarski šoli. Tudi sorodniki so živeli v Senti in njeni okolici. Njegovi stari starši so se prav tako ukvarjali s kmetijstvom, spomini iz ranega otroštva pa ga vežejo zdaj k enim, zdaj k drugim starim staršem. Časi, ki jih je preživel na samotni kmetiji, in časi, povezani z mestnim življenjem, tvorijo zanimiv kontrast: »Zdaj sem se počutil kot v metropoli, drugič tako kot v pokrajini, ki je popolnoma odrezana od sveta.« István je lahko doživel oba svetova, za kar je zelo hvaležen. Vaško življenje v okolici Sente je bilo še posebej razburljivo. V tistem času na samotnih kmetijah ni bilo ne elektrike ne vode. Svetili so s petrolejkami, vodo pa so v vedrih nosili iz vodnjaka, ročno so napajali živino pa tudi orali so s preprostimi orodji. Sejali in želi so s stroji, ki so jih vlekli konji. Tako je živela družina na začetku šestdesetih let. Osnovno šolo je začel obiskovati leta 1962. Takrat je že tekoče govoril tako madžarsko kot srbsko. Doma so govorili madžarsko, medtem ko se je srbsko naučil na kmetijskem gospodarstvu, ki so ga imenovali ,rimski jarki', in sicer zato, ker so se na tem območju nahajali jarki, ki so jih izgradili še Rimljani, pozneje pa so jih uporabljali tako Avari kot Huni. Na tem območju so živeli predvsem Srbi, tako so tam govorili le srbsko. István je imel pozneje v šoli celo težave, saj mu je srbščina šla bolje od madžarščine, vendar je, kot pravi, srbščino že precej pozabil, saj jezika ne uporablja prav pogosto, razen ko se vrne v Vojvodino. V osnovnošolskih letih je živel z družino v ulici, kjer so bivali tako Madžari kot Srbi. Ker v tistem času ni bilo ne spleta ne pametnih telefonov, so - z Istvánovimi besedami povedano » ... praktično ves čas preživeli na ulici v prahu in umazaniji. Človek je laže kot v današnjem času ugotovil, kam spada, kako pameten je, kako se znajde.-45-
