Urisk Erzsébet: A viaszolt hímes tojás készítése a Muravidéken - Hogy ne menjen feledésbe 1. (Lendva, 2017)

Kazalo

jajce pobarvali. Okrasne elemente so narisali s palčkami različne debeline, ki so jih pomakali v vroči vosek. Zato pa črte niso bile izdelane z zadostno fineso, kar je ena od značilnosti prekmurskih pirhov. Kasneje so uporabljali pisalko, ki so jo izdelali doma. Pisaike so bile izvrtane palčke, v njihove zareze oziroma izvrtane luknjice so vtaknili lijaček iz pločevine, ki so ga običajno vzeli kar s konca vezalk za čevlje, kasneje pa so izdelovali tudi majhne lijačke. Pisalko so pomakali v vroči vosek, ki so ga ogrevali v pločevinasti posodi na robu štedilnika. Lijaček na pisalu pa so napolnili z voskom in ga podržali nad gorečo svečo, da se je vosek raztopil, a ta tehnika se je uveljavila veliko kasneje; v Dobrovniku v 90-ih letih prejšnjega stoletja.

Z batik tehniko so lahko izdelovali večbarvne vzorce. V Prekmurju so v glavnem uporabljali dve ali tri barve: rdeče-črno ali rumeno-rdeče-črno, kasneje pa tudi vijolično, zeleno, rjavo in modro. V ornamentiki se zrcali okraševalna umetnost Zahodnega Prekdonavja. Uporabljali so arhaično abstraktne in geometrične vzorce, ki jih je v Prekmurju sčasoma zamenjala rastlinska ornamentika. Po mnenju Nika Kureta je okrasje starih prekmurskih pirhov preprostejše, kakor v Beli Krajini, vzorci niso tako zapleteni, barve pa manj živahne. Ohranilo se je le malo večbarvnih pirhov. Najstarejši motivi prekmurskih pirhov so znani iz

25