Bokor József (szerk.): Az anyanyelv a kétnyelvűségben - A Maribori Magyar Intézet kiadványai (Lendva - Maribor, 1999)
Anyanyelvoktatás
oživitev med vojnama in po njej manj intenzivnega obdobja graške slavistike. Njeno delovanje je zaznamovano s koroškimi Slovenci: prof. Stanislavom Hafnerjem, prof. Erichom Prunčem in asis. Ludvikom Karničarjem. 2.0 V tako organiziran Inštitut za slavistiko, ki se je skupaj z Inštitutom za tolmače in prevajalce preselil na novo lokacijo na Merangasse, v predelano poslopje nekdanje tovarne, sem po spletu posebnih okoliščin v študijskem letu 1994/95 postala prva lektorica za slovenski jezik s Pedagoške fakultete v Mariboru. To je bila posledica tesnejše povezave med univerzitetnima mestoma Gradcem in Mariborom. Tu seje porodila t. i. ideja “skupne predavalnice”, kije graškim študentom omogočala semester študija na Pedagoški fakulteti in obratno, našim študentom germanistko v Gradcu. V ta namen je bil organiziran tudi poseben avtobus, ki je prevažal študente dvakrat na teden v obe smeri. Za tovrstni študij seje takrat odločilo v povprečju deset do petnajst naših študentov, medtem ko je bilo graških znatno manj. Za to je obstajal poseben razlog. Doslej je za lektorje slovenskega jezika skrbela Komisija za pospeševanje slovenščine na neslovenskih univerzah na FF v Ljubljani. Tako je tudi lektorja za Gradec na podlagi razpisa izbrala imenovana komisija. S tesnejšim meduniverzitetnim sodelovanjem Maribora in Gradca je le-ta izrazil željo po še enem lektorju. Tako sta poslej na slavistiki in prevajalskem inštitutu dva s skupno obveznostjo 22 ur tedensko, kar je bistveno povečalo izbor graškim študentom, ki so želeli študirati slovenski jezik. 2.1 Povezava med obema univerzama ima nedvomno pomemben promocijski pomen še zlasti za mariborsko oz. njeno članico Pedagoško fakulteto, saj se na tej ravni lahko uveljavljajo tudi mariborski znanstveniki, tako da predavajo v Gradcu kot gostujoči profesorji, kar je bil doslej primat Ljubljane, in hkrati lahko naša fakulteta bogati svoje študijske programe z vključevanjem predavanj avstrijskih profesorjev. Ker so te vezi močnejše šele nekako tri leta, je mogoče opaziti še veliko nerešenih vprašanj, zlasti pri statusu lektorja. Iz svojih izkušenj lahko povem, da ob koncu leta nisem bila povabljena na sprejem, ki ga prireja komisija za pospeševanje slovenščine, čeprav je namenjen vsem lektorjem slovenščine po svetu. Očitna je torej potreba po koordinaciji med ljubljansko in mariborsko fakulteto ali pa da se tudi pri nas ustanovi podobna organizacija. Na mariborski univerzi obstaja namreč razvojna težnja, da se tudi tu oblikuje humanistični center s svojo filozofsko fakulteto, v katero naj bi se po rektorjevih vizijah preoblikoval del naše fakultete. Z ozirom na načrtovan razvoj se je potrebno pripravljati že sedaj tako, da se kot pedagoška fakulteta s svojimi lektorskimi in profesorskimi močmi pojavljamo na drugih neslovenskih univerzah s slovenskimi lektorati: tako v Avstriji (Gradec, Celovec, Dunaj), na Madžarskem (Szombathely), na Hrvaškem (Zagreb) ali celo na zahodu, v Italiji (Trst). Možnosti, kot kaže, so v prihodnosti res bogate, naš Oddelek za slovanske jezike in književnosti pa vsako leto kadrovsko močnejši. Potrebno je le dolgoročno načrtovanje, poglabljanje meduniverzitetnih vezi, morda odprtje posebnega fonda štipendij za tujce, študirajoče slovenski jezik, in ne nazadnje: s pravilnikom natančno določiti status gostujočih profesorjev in lektorjev, zlasti v smislu njihovih obveznosti na domači fakulteti. Sodeč po izkušnji, je vodenje lektorata z npr. 12-urno tedensko obvezo izjemno zahtevno in naporno, še posebej pa odgovorno. Zato bi smela biti obremenitev na domači fakulteti minimalna. O podobnem bi gotovo veljalo premisliti za gostujoče docente in profesorje. Njihova predavanja na tuji univerzi nedvomno prispevajo k večjem ugledu domače in s tega vidika bi bilo potrebno razporejati in določevati njihove obveznosti doma. Vsekakor seje potrebno zavedati, da smo na mariborski pedagoški fakulteti šele na začetku tovrstnih dejavnosti in takega načina uveljavljanja in s tem tudi pred novimi omenjenimi organizacijskimi vprašanji, ki pa jih bo potrebno prej ali slej ustrezno rešiti. 3.0 In kakšne so moje praktične lektorske izkušnje? Največje in hkrati prijetno presenečenje je 82
