Bokor József (szerk.): Az anyanyelv a kétnyelvűségben - A Maribori Magyar Intézet kiadványai (Lendva - Maribor, 1999)
Kétnyelvűség és anyanyelvűség
poti, kakor materni jezik? Je usvajanje drugega jezika zasnovano na enakem sklopu učnih strategij ali spoznanj, kakor razvoj maternega jezika, kar skuša dokazati vrsta raziskovalcev? Kdo se hitreje uči drugega jezika, odrasli ali otroci, mlajši otroci ali starejši otroci? Kakšne metode poučevanja so primerne za določeno starostno obdobje? Kaj pomeni znati jezik: poznati slovnična pravila in znati tvoriti povedi v skladu s temi pravili, ali moči sporazumevati se v določenem jeziku četudi ob slovničnih vrzelih? Vsa ta vprašanja so še zlasti pomembna za pedagoško prakso, za usmerjeno poučevanje jezika v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Raziskovanje teh vprašanj in odgovori nanje počasi grmadijo gradivo za oblikovanje metod učenja drugega jezika, ki ustrezno starosti učencev vodijo k optimalnim učinkom. Od zgodnjih raziskav dvojezičnosti v začetku 20.stoletja do konca petdesetih let, ko se začenje sistematično raziskovanje učinkov izobraževanja v dvojezičnem okolju do danes seje pogled na povezavo med dvojezičnostjo ter uspešnostjo otroka v šoli spremenil. Zlasti so se spremenili poudarki glede pomena in vloge posameznih dejavnikov, jezikovnih, kognitivnih, socialno kulturnih pri izbiri ustreznega dvojezičnega izobraževalnega programa. Kakor na drugih področjih je tudi na področju dvojezičnosti k bolj sistematičnemu in verodostojnemu vedenju o pojavu pomembno prispeval razvoj znanosti, zlasti disciplin, kakor so psihologija z razvojno psihologijo, socialna psihologija, pedagogika, splošno jezikoslovje s področjem uporabnega jezikoslovja, sociolingvistika in psiholingvistika, itd. V začetku je bilo v ospredju opazovanje povezav med dvojezičnostjo in kognitivnim razvojem otroka. Začetne raziskave intervenirajočih dejavnikov socio-kulturnega okolja niso upoštevale, pa tudi glede izbire jezika testiranja niso bile dosledne in rigorozne. Med najhujšimi spodrsljaji raziskav iz zgodnjega obdobja je primerjava sporazumevalne zmožnosti dvojezičnih otrok s sporazumevalno zmožnostjo enojezičnih. Neugodne kognitivne, jezikovne in akademske učinke izobraževanja pri otrocih iz vrst manjšin so neposredno povezovale z dvojezičnostjo oziroma jih pripisovali dvojezičnosti. Dve hipotezi iz tega obdobja sta se skozi desetletja ohranjali kot aksiom in podlaga za načrtovanje izobraževanja v dvojezičnem okolju. Mnogi nanju prisegajo še danes. Obe sta postavljeni z vidika vloge maternega jezika v izobraževalnem procesu kot najboljšega sredstva za poučevanje otroka. Prva hipoteza govori o učinku ravnotežja pri dvojezičnih (balance effect hypothesis). Dvojezični otrok naj bi plačeval za svojo sporazumevalno zmožnost v drugem jeziku (J2) z zmanjševanjem sposobnosti v prvem, maternem jeziku (JI) (Lambert, Macnamara 1969, Darcy 1963). Hipotezo še danes postavljajo v ospredje aktivisti različnih jezikovnih skupnosti, ki kot merilo sporazumevalne zmožnosti postavljajo idelanega enojezičnega govorca iz narodne matice. Ob tem pozabljajo na sociolingvistiščne razsežnosti sporazumevanja v etnično mešanem okolju, pa tudi na dejstvo, da tudi enojezični, rojeni govorci kažejo sila raznoliko podobo sporazumevalne zmožnosti. V kateremkoli narodu so govorci z visoko jezikovno kulturo po pravilu zgoščeni v določenem, ne prav zajetnem družbenem sloju. To ne pomeni, da si za visoko jezikovno kulturo širokih slojev prebivalstva ni potrebno prizadevati; pomeni le, daje ideal običajno daleč od vsakdanje realnosti tako med govorci iz vrst manjšine, kakor tudi med govorci iz vrst matične jezikovne skupnosti. Druga hipoteza odpira vprašanje jezikovnega neskladja (linguistic mismatch) med jezikom doma in jezikom šole. Jezikovno neskladje naj bi vodilo do neuspeha v šoli. Pouk v otrokovem šibkejšem jeziku naj bi namreč povzročal težave pri osvajanju novih vsebin. Na to hipotezo so se opirali tvorci večine dvojezičnih programov v svetu (zlasti v Ameriki). Na prvi pogled hipotezama ni kaj oporekati. Vendar je vanju vgrajena ogromna napaka: vse probleme manjšinskih otrok pripisujeta eni sami spremenljivki, jeziku. Ob strani pa puščata celoten spekter zgoraj opisanih sociokulturnih in pedagoških dejavnikov. Današnji pogledi na učenje jezika so zasnovani na multi- in intredisciplinarnem pristopu: spoznanjem 20
