Kovács Attila (szerk.): Hova megyünk, bajtársak? - Világnak! Szlovénia és az '56-os magyar menekültek (Ljubljana - Lendva, 2016)
Tartalomjegyzék
Brata Király, Lajos (1934) in Ferenc (1936), sta se v spominih prav tako za trenutek ustavila pri dogodkih iz leta 1956. Po zatrtju madžarske vstaje so tudi k staršem Lajoseve soproge prišli sorodniki iz Tornyiszentmiklósa. S statusom beguncev so jih namestili v zbirno taborišče Bori, pozneje pa so odpotovali na Zahod. Družina Lajoseve soproge Márie je za sorodnike begunce veliko žrtvovala, saj so ti čez mejo zbežali brez oblačil in drugih nujnih reči. V zbirnem taborišču pa so jim pomagali tudi z denarjem. Ferenc (danes znan kipar, prejemnik nagrade Munkácsy) se je z madžarskimi begunci, predvsem dijaki, srečal v Ljubljani, kjer je obiskoval srednjo šolo. Zaradi njegovega znanja madžarskega jezika so ga v dijaškem domu nekajkrat prosili, da jim pomaga kot tolmač. Spominja se tudi, da so pri namestitvi in organiziranju nadaljnje poti madžarskih beguncev pomagali v civilu delujoči sodelavci slovenskega notranjega ministrstva. Po mnenju bratov Király so z večino beguncev, ki so prispeli na ozemlje Slovenije, ravnali korektno. Lajos je tudi omenil, da so madžarske oblasti sorodnike, ki so izvirali iz Prekmurja in so se po odcepitvi pokrajine leta 1919 odselili v matično domovino, v petdesetih letih odpeljali v vas Kistárcsa in jih noč in dan pretepali. Tisti, ki so lahko, kot na primer že omenjeni sorodniki njegove soproge, so pozno jeseni 1956 pobegnili pred preganjanjem.18 V tistih dneh pa je bila priložnost tudi za drugačno obmejno srečanje. Ko je bila v negotovem stanju jeseni 1956 jugoslovansko-madžarska meja za begunce še prehodna, je Kaszásné Gazdag Erzsébet (1925) iz Doline obiskala sestra z družino, ki je živela v Tornyiszentmiklósu. Čez mejo niso prišli zato, da bi ostali dalj časa ali odpotovali na Zahod, temveč da bi se srečali s sorodniki. Sodelavci jugoslovanske oblasti so izvedeli, da se pri njih zadržujejo ljudje iz Madžarske, zato so prišli k njim na dom. Ko so se prepričali, da se bodo sorodniki še isti večer vrnili na Madžarsko, jih niso več nadlegovali.19 Margit Szabó (1939), z dekliškim imenom Füle, iz Radmožancev se takratnih dogodkov spominja iz drugačnega zornega kota. Med trgatvijo v vinogradu na griču Riganoc pri Žitkovcih je neki moški iz njene vasi želel nazdraviti madžarski vstaji, zato je z desetlitrsko steklenico vina prečkal državno mejo. K sebi je povabil dva madžarska vojaka, nato pa so družno nazdravili in popili vse vino. Bilo jih je strah, da bi jih med popivanjem ne zalotili jugoslovanski graničarji, a jih k sreči niso. Menila je, da je bila oblast v hetiških vaseh, ki so spadali k Sloveniji, zelo pozorna na madžarske dogodke. 18 Prav tam. 88-99. 19 Prav tam. 113-121. 73
