Kovács Attila (szerk.): Hova megyünk, bajtársak? - Világnak! Szlovénia és az '56-os magyar menekültek (Ljubljana - Lendva, 2016)
Tartalomjegyzék
slovanski vojaki najprej pospremili v Hodoš, nato pa so nadaljevali pot proti Gornjim Petrovcem ter za krajši čas pristali v Murski Soboti.11 József Varga, bratranec Károlya Varge, se je spomnil, da sta takrat s soprogo kot mlad učiteljski par poučevala v Dobrovniku. V začetku novembra so po kobiljanski cesti in drugih poteh iz smeri Madžarske v vas prihajali številni begunci; domačini so jih usmerjali in jih oskrbeli s hrano. Tudi sama sta beguncem večkrat ponudila hrano ter jim s tem vsaj malo olajšala nadaljnjo pot. Od nesrečnikov sta izvedela, daje bila cilj njihovega potovanja običajno Avstrija oziroma katera od drugih zahodnih držav. Józsefje povedal, da so si na slovenski strani meje madžarsko vstajo razlagali s tem, daje madžarski narod močan, saj se je izkazalo, da se lahko sooči z represivno sovjetsko oblastjo.12 Rojstna hiša Ferenca Sánczija (1927) v vasi Lendvakecskés na madžarski strani stoji le trideset metrov od državne meje. Sogovornik, ki se je pozneje preselil v Rédics, je pripovedoval, da so po zatrtju madžarske vstaje leta 1956 številni begunci za prestop meje izbrali okolico vasi Lendvakecskés. Bujni gozdovi so prebežnikom nudili dovolj varnosti, prestop meje pa je bil takrat že enostaven, saj so v preteklih letih postavljene mine do takrat že odstranili. Ferenc je videl številne družine in posameznike, ki so prebegnili na jugoslovansko stran. Spomnil se je, da je eden od madžarskih stražarjev vsakokrat, ko je kdo prestopil mejo, simbolično izstrelil nekaj nabojev. Vendar pa - kot je povedal tudi njemu - na begunce nikoli ni streljal.13 Nasproti vasi Lendvakecskés se na slovenski strani meje raztezajo obronki griča Bukeš (Bükk-hegy), kjer so od 19. stoletja poleg vinogradov zrasle tudi družinske hiše. Tam je tudi rojstna hiša Márie Fehér, z dekliškim priimkom Mujdrica (1943); v njenih spominih madžarska vstaja leta 1956 zaseda pomembno mesto, družine na Biikešu so se namreč srečale s številnimi begunci. Prečkanje meje na z gozdovi poraslem odseku se je ljudem, ki so bili prisiljeni zapustiti svojo domovino, najverjetneje zdelo veliko enostavnejše. Begunce so skoraj pri vseh hišah z veseljem sprejeli, celo pripravljali so se, da jih oskrbijo s hrano in jim ponudijo prenočišče. V dneh, ko so množično prihajali, so tamkajšnje družine njihov prihod sporočile krajevnemu predstavniku, ki je begunce nato pospremil do mejne karavle, kjer so običajno prespali. Naslednji dan so jih odpeljali na policijsko postajo v Dolnjo Lendavo, od tam pa v slovenske zbirne tabore, ustanovljene 11 Prav tam. 121-126. 12 Prav tam. 105-113. 13 Göncz László: Valahol Magyarországon, valahol Oroszországban. 47-55. 70
