Kovács Attila (szerk.): Hova megyünk, bajtársak? - Világnak! Szlovénia és az '56-os magyar menekültek (Ljubljana - Lendva, 2016)
Tartalomjegyzék
stoletja, ki je tudi drugod po svetu izredno močno odmevalo. V omenjeni študiji smo še zlasti poudarili madžarsko-jugoslovanske odnose. Ti so bili v propagandni kampanji jugoslovanske države tako po prekinitvi stikov z informbirojem leta 1948 kot tudi v poznejšem, t. i. obdobju »Titovega podrepništva imperialistom« in med madžarsko vstajo deležni številnih kritičnih pa tudi napačnih in oportunističnih ocen, predvsem v zvezi z »obešanjem« komunističnih tovarišev.3 Tito je v govoru v Puli, objavljenem tudi v madžarski prilogi Pomurskega vestnika, poleg jugoslovansko-sovjetskega konflikta iz leta 1948 omenil tudi dogodke na Poljskem in Madžarskem. Izid dogodkov na Poljskem je Tito ocenil ugodneje od madžarskih, saj, kot je rekel, »je Gomulka zadevo vse do konca vodil z močno roko«. Tako - je ugotavljal vodja - se na Poljskem nedvomno obstoječe reakcionarne sile niso uspele uveljaviti in bi lahko država brez sovjetskega vmešavanja sčasoma stopila na pot demokratizacije in »popolne neodvisnosti«. Po Titovem mnenju je bil za prvo sovjetsko intervencijo odgovoren Gerő, ki je stotisočglavo množico protestnikov poimenoval drhal ter s tem ljudi, ki so pozivali k mirnemu preoblikovanju in demokratizaciji, grobo užalil. »V državo pozvati sovjetsko vojsko medtem, ko demonstracije še trajajo, je bila usodna napaka,« je bila prva kritika velikega stratega in »populista«, za katerega je bila resna napaka tudi to, da so proti lastnemu narodu postavili »vojsko neke druge države«. Maršal je za veliko stvari krivil tudi Imreja Nagya, predvsem je obsojal njegova oklevanje in neodločnost, ki ju je pokazal v tej zmedi. Njegov največji greh pa je bil - in pri tem je velemojster dvolične politike in komunizmu zvesti diktator znova blestel - da je ljudi poklical k orožju proti sovjetski vojski in za pomoč zaprosil zahodne imperialiste, s čimer je ogrozil »dosežke socializma«. Zato je menil, da je sovjetska intervencija nujna, pri tem pa se je opravičeval, češ da vmešavanja v notranje zadeve drugih držav jugoslovansko vodstvo nikoli ni podpiralo, a bi brez tega socializem kot »najvišjo vrednoto« doletel hud udarec. Ob koncu je izrazil upanje, da bodo tudi stalinistične sile uvidele, kako se s takšnimi metodami ne eksperimentira, hkrati pa sklenil, da je ideja socializma znova »doživela grozen udarec«.4 3 Več v knjigi Čosiča Dobriče 7[hét] nap Budapesten: 1956. október 23-30. 4 Naša domovina je enotna in trdna. Pomurski vestnik. 29. november 1956. Titov govor je bil objavljen tudi v madžarski prilogi Pomurskega vestnika, ki je z naslovom »A szocializmus időszerű kérdéseiről« izšla istega dne kot slovenska izdaja. 11
