Urisk Erzsébet: A viaszolt hímes tojás készítése a Muravidéken - Hogy ne menjen feledésbe 1. (Lendva, 2009)
Povzetek
Povzetek V povezavi z ljudskimi običaji, je pirh zagotovo eden osrednjih elementov madžarske ljudske kulture. Pirh je tako cenjen, da ga omenja tudi več madžarskih rekov: Lep/a je kot pirh. Nežno, kot s pirhom! Jajce je eden najstarejših simbolov rodnosti, ponovnega rojstva. Po nekaterih mitih sta se iz jajca izvalila tudi Zemlja in življenje samo. Tudi pri odkrivanju starih grobišč so arheologi večkrat zasledili jajca okrašena z različnimi tehnikami. V evropski kulturi jepirh povezan z veliko nočjo. Katoliška cerkev je predkrščanske običaje pozdrava pomladi povezala s Kristusovo smrtjo na križu in s praznovanjem ponovnega vstajenja. Ob velikonočnih praznikih se jajca ne le jedo, temveč jih tudi posvetijo. Ob veliki noči pirhe tudi podarjajo. V nekaterih krajih dekleta podarijo pirhe fantom, ki jih pridejo poškropit, drugod, kot v Pomurju, pirhe svojim krščencenr podarijo botri. Osnovna barva velikonočnih pirhov je rdeča, legenda pravi, da jih je pobarvala kri, ki jo je Kristus prelil za človeštvo. Pirh je del ljudske umetnosti in običajev vseh srednjeevropskih narodov. Z barvanjem jajc začnejo pred veliko nočjo, v času velikega tedna. Nekoč so jajca barvali z naravnimi barvili, večinoma z rdečo, zeleno in rumeno barvo. Najbolj znana barvila so bila čebulna lupina, barvilnica, saje in hrastovo lubje. Pozneje so jajca krasili z različnimi tehnikami. Ponekod so ornamente izpraskali, drugod so uporabili tehniko batik in krašenje z različnimi rastlinskimi deli. Pirhi so tudi del prekmurske ljudske umetnosti. Ferenc Gönczi je v svoji knjigi o pokrajinah Göcsej in Hetés, ki je izšla leta 1914, predstavil bogato in živo tradicijo barvanja jajc. V šestdesetih letih 20. stoletja, ko je raziskoval slovenski etnograf Niko Kuret, je običaj že izginjal. Avtorica pričujoče knjige, Erzsébet Urisk, ima pomembno vlogo pri ohranitvi običaja. Erzsébet od otroških let občuduje te krhke predmete ljudske umetnosti, osnove barvanja pirhov jo je naučila mati. Z vnovičnim odkrivanjem pirhov - zase in za skupnost - je Uriskova začela v začetku devetdesetih let 20. stoletja. Vrgla se je v vztrajno in predano etnološko raziskovalno delo: prebirala je knjige, obiskovala muzeje in starejše ženske, ki so še poznale tehnike barvanja jajc. Svoje raziskovalno delo je začela v Dobrovniku kjer živi in dela, nato pa nadaljevala po naseljih pokrajine Hetés in po vsem Pomurju. Erzsébet Urisk pa ni le raziskovalka, temveč tudi prava mojstrica izdelovanja pirhov s pomočjo tehnike batik. Umetnost barvanja jajc poučuje v svojih delavnicah, strokovni krogi po vsej Karpatski nižini poznajo njene izdelke. Leta 2006je na Madžarskem prejela naslov ljudskega umetnika. Ljubezen do pirhov je spodbudila gospo Erzsébet, svoje teoretično znanje in praktične izkušnje v obliki knjige podeliti tudi z drugimi. V prvem 39
