Tantalics Béla - Tomšič Tibor (szerk.): Elbeszélt történelem, visszaemlékezések (Lendva, 2012)

A Szlovéniában készült interjúk / Intervjuji izvedeni v Sloveniji

ELBESZÉLTTÖRTÉNELEM, VISSZAEMLÉKEZÉSEK / PRIPOVEDNA ZGODOVINA, SPOMINI NA ZGODOVINSKE DOGODKE

Tőlük telefonáltam haza, valamint a bátyámnak, hogy hol vagyok. A feleségem és a gyermekem nagyon megörült a jó hírnek. Egy illető ezután hazavitt bennünket.

7. István Ivánecz:

IZ LJUBLJANE V LENDAVO MED VOJNO

Osamosvojitev Slovenije sem doživel precej zanimivo. Takrat sem bil v Ljubljani na izpopolnjevanju na fakulteti za kemijo. Le-to je ponavadi trajalo od ponedeljka do petka. Predavanja in laboratorijske vaje so trajale od osmih zjutraj pa do sedmih zvečer. Pojma nisem imel, kaj se med tem dogaja. Nisem gledal televizije, niti poslušal radia. Iz Prekmurja sem bil sam. Z mano je v hotelu bil moj prijatelj iz Cvetkovcev. Neodvisnost države je bila razglašena v četrtek zvečer. Nastala je velikanska evforija, mesto je bilo nabito polno. Razvitje zastave pred parlamentom seje odvijalo v fantastičnem vzdušju. Naslednje jutro smo v hotelu srečali le še portirja. »Sploh ne veste, kaj seje zgodilo?« me je vprašal. »Napadli so nas!« Pogledal sem skozi okno, na križiščih so že stale barikade, iz letal pa so trosili letake. Ko smo prišli na fakulteto, smo enega izmed letakov prebrali: »Predajte se, nima smisla ...« Vodja oddelka za kemijo nam je dejal: »Če želi kdo domov, naj gre takoj, saj vlaki kasneje več ne bodo vozili.« Dodal je: »Naše najboljše orožje je znanje. Z njim bomo dokazali, da smo močni!«

Moja vrnitev iz Ljubljane pa je zelo zanimiva zgodba. Ob desetih sva z Janezom, mojim prijateljem iz Cvetkovcev (iz bližine Ormoža), sprva nameravala na vlak. Vlak pa se je pred tem že povsem napolnil. »Ni več vozovnic!« so dejali na postaji. Na avtobusni postaji sva na srečo še uspela kupiti avtobusne vozovnice. Ta naj bi vozil na relaciji Celje-Ormož-Čakovec-Lendava. V Celju smo čakali pol ure. Naenkrat je prišel šofer: »Kdor želi v Lendavo, naj ostane na avtobusu.« Le midva sva ostala. Nismo potovali po ustaljeni poti, ampak nekje preko okolice Varaždina. Po radiu so nekajkrat povedali, kje se premika vojska in kje so zapore cest. Šofer in sprevodnik sta kljub temu ohranila mirno kri. Na območju Krapine smo izvedeli, da so tanki krenili proti mejnemu prehodu v Gornji Radgoni. Odločil sem se, da se bom za vsako ceno vrnil domov. Če bi bilo potrebno, bi preplaval tudi Dravo, saj meje doma čakala družina, ki ni imela pojma o tem, kje sem. Na srečo smo se prebili preko Varaždina in prispeli v Čakovec. Takrat sem se oddahnil: »Skoraj sem že doma. Muro preplavati je zame otročje lahko ...« Ko smo prispeli v Mursko Središče, smo se ustavili. Na mostu preko Mure je bila cisterna, polna metanola. Izstopil sem in šel do ograde. Pazniku sem dejal, da želim domov. »Tukaj ne morete čez!« seje glasil odgovor. Toda dodal je: »... železniški most še ni miniran ...« S prijateljem sva tako šla čez železniški most. Ko sva prispela na drugo stran, sem videl, da je okolica bližnje gostilne že polna enot Teritorialne obrambe. »Ti so pa bili moji dijaki!« sem bil olajšan. Od njih sem telefoniral domov družini in bratu in njim povedal, kje sem. Žena in otrok sta se zelo razveselila dobre novice. Nekdo nas je po tem odpeljal domov.