Tantalics Béla - Tomšič Tibor (szerk.): Elbeszélt történelem, visszaemlékezések (Lendva, 2012)
A Szlovéniában készült interjúk / Intervjuji izvedeni v Sloveniji
ORALHISTORY.hu széljék, írják, olvassák. 1984-től 2005-ig tanítottam Dobronakon. Tehát végig tanítottam az egynyelvű iskolát, a kombinált osztályokat, az új matematikát, a kétnyelvű oktatást majd még a kilencéves iskolában is tanítottam egy évig. Szép emlékeim vannak az iskolákról. Mindig szerettem a munkámat és hálás vagyok mindenkinek, aki nekem ebben segített, különösen a szüleimnek. 2. Anna Cár: Z MADŽARSKIMI DIJAKI SMO SE POSEBEJ UKVARJALI Osnovno šolo sem začela obiskovati v Dobrovniku. V tistih časih so še obstajali ločeni slovenski in madžarski oddelki. Mene so starši vpisali v madžarski oddelek, saj je mama rekla, da ne ve, kako se bom učila, zato naj poskusimo, kako bo šlo prvo leto, nato bomo pa videli, kako dalje. V drugem razredu so me že prepisali v slovenski oddelek - ker sem bila dobra učenka in bi lahko kasneje nadaljevala šolanje na srednji šoli. Takrat so se namreč tisti, ki so dokončali osnovno šolo v madžarskem oddelku, lahko vpisali le na učiteljišče v Subotici - druge srednje šole v madžarskem jeziku takrat še ni bilo. Starši so mislili, da se v primeru, da končam slovenski oddelek, lahko vpišem v srednjo šolo bližje nam. Na svojo učiteljico v drugem razredu se še danes spominjam z velikim spoštovanjem. Najprej zato, ker je bila zelo lepa. Vaškim otrokom je takrat takšna ženska predstavljala pravi ideal. Drugič: bila je zelo dobrosrčna in to kljub temu, da nekateri izmed nas nismo znali niti besedice drugače kot madžarsko. Nekoč me je vprašala: »Kako se pišeš?« Nikoli ne bom pozabila - gledala sem jo in nisem znala odgovoriti, saj nisem razumela in sem se začela jokati. Koje to videla, meje pobožala in pomirila. Kasneje je poklicala mojo mamo v šolo in ji dejala, da bo vsak teden imela posebne ure zame in za Endreja Göntérja. Ni bilo potrebno plačati, to je storila le zato, da sva v znanju jezika lahko napredovala. Proti koncu šolskega leta sem tako že lepo govorila tudi slovensko - ampak še ne popolnoma. Ista učiteljica mi je kasneje pomagala tudi pri tem, da sem lahko nadaljevala svoje šolanje. Po dokončani osnovni šoli sem se tako vpisala na učiteljišče v Murski Soboti, kjer nisem imela več težav z jezikom, saj smo po dokončanem četrtem razredu preostale razrede, namesto na šoli v Dobrovniku, dokončali na povsem slovenski šoli v Bogojini. Taka je bila navada vseh dobrovniških učencev, ki so želeli nadaljevati šolanje. Odnosi do nas, Madžarov, so bili tukaj zelo korektni, čeprav je tu in tam prišlo do kakšnih prepirov z drugimi dijaki. Po dokončanem učiteljišču so me določili - v tistih časih je to potekalo tako, saj so učitelja določili na deovno mesto tja, kjer je primanjkovalo učiteljev-v Kobilje, kjer je vse do leta 1973 bila dvojezična osnovna šola, ki sojo obiskovali učenci iz Motvarjevcev. Med tem sem leta 1976 - ob delu - na pedagoški fakulteti pridobila izobrazbo za razrednega učitelja. Kljub temu so me, po tem, ko je šolo zapusti eden izmed učiteljev, imenovali za učiteljico matematike. Ker sem imela rada matematiko, nisem imela težav s poučevanjem le-te. Med tem sva se s sodelavko Elizabeto Urisk posebej ukvarjali z učenci iz Motvarjevcev, saj sva čutili, da morajo tudi oni negovati svoj madžarski jezik. Jaz sem jih poučevala madžarsko književnost, ona pa madžarsko zgodovino. 51
