Tantalics Béla - Tomšič Tibor (szerk.): Elbeszélt történelem, visszaemlékezések (Lendva, 2012)
A Szlovéniában készült interjúk / Intervjuji izvedeni v Sloveniji
ORALHISTORY.hu 1. Géza Bedő: DELAL SEM TUDI NA MADŽARSKEM Osnovno šolo sem dokončal leta 1962. Še istega leta so v vasi prebrali razglas, da v Ljubljani, pri podjetju Toplovod-Elektrosignal, iščejo delavce. Šlo jeza sodobno, veliko podjetje, z lastno livarno in različnimi strokovnimi delavci. Zaposlovala je strojnike in strugarje, vodovodarje, elektroinštalaterje in inštalaterje ogrevalne tehnike. Sam sem se prijavil za inštalaterja ogrevalne tehnike, vendar moje skromno znanje slovenščine ni zadostovalo, da bi ostal, saj sem do tedaj obiskoval pouk le v madžarskem jeziku. V Ljubljani sem takrat delal samo dva tedna. Kasneje, leta 1964, sem šel za vajenca v Maribor. Takrat smo vsi vajenci morali delati tudi v delovnih brigadah na gradbiščih avtocest. Dva meseca sem tako delal v brigadi v Črni Gori. Kasneje sem dobil možnost zaposlitve v tedanjem lendavskem Obrtno-komunalnem podjetju, kasnejšem Varstroju.Ta seje kasneje združil z Gorenjem in po uvedbi TOZD-ov postal TOZD Gorenje Varstroj Lendava. S tem podjetjem sem prepotoval skorajda celo nekdanjo Jugoslavijo. V takratnih časih podjetje še ni imelo svojih kombijev, zato smo na teren hodili z avtobusom, včasih tudi z vlakom. Delali smo tudi na Madžarskem: v naselju Zsennye, ki leži jugovzhodno od Sombotela, in v Kaposvárju. V Zsennyi smo sodelovali pri obnovi starega dvorca, kjer smo na novo uredili ogrevanje. V Kaposvárju pa smo sodelovali pri obnovi gledališča Csíky Gergely. Tu smo imeli zelo veliko dela, saj je obnova trajala celo leto. Tam sem spoznal tudi kurjača gledališča, Joško Tota, s katerim sva postala dobra znanca. Žal sva po dokončanju del izgubila stike. Takrat je prečkanje državne meje potekalo precej težje kot danes. Mejo smo lahko prestopili izključno s potnim listom. Na jugoslovanski strani je zadeva ponavadi potekala gladko, medtem ko smo na madžarski strani morali izstopiti iz vozila in odpreti torbe. Prvo vprašanje madžarskih carinikov se je glasilo: »Koliko pepitumov (ali konjakov) imate?« Po enega seje ponavadi dalo nesti prek meje, ampak sam tega nikoli nisem počel. Nisem se ukvarjal s temi zadevami. Proti domov je bila zadeva obratna. Na madžarski strani smo včasih veliko čakali. Najprej je do nas stopil policist in preveril potne liste, nakar je odšel z besedami: »Pride še carinik ...« Tega smo pa čakali in čakali, včasih celo pol ure ali tudi več. Vprašanja pa je tokrat postavljal jugoslovanski carinik: »Koliko sira peljete?« Sam sem vsak teden imel po enega, več sploh ni bilo možno. V devetdesetih letih seje celotna procedura veliko spremenila. Danes že vemo, kako je to. Le še obcestna tabla nas opomni, da smo prestopili mejo.
