Tantalics Béla - Tomšič Tibor (szerk.): Elbeszélt történelem, visszaemlékezések (Lendva, 2012)
A Magyarországon készült interjúk / Intervjuji izvedeni na Madžarskem
ORALHISTORY.hu 6. Zoltán Kiss Bódog: GROB MOJEGA UMORJENEGA OČETA JE NEZNAN ... 20. stoletje si je upravičeno zaslužilo oznako stoletje sovraštva in množičnega terorja. Naša domovina je - kot 'outsider' te vzhodnoevropske pokrajine - ta boj za vnovično razporeditev sveta med velesilami in posledice okrutnih dejanj zgodovine, nacionalsocialističnih, boljševistično-komunističnih diktatur zelo utrpela. Mojega očeta, padalskega stotnika Zoltána Kissa, so 3. avgusta 1951 poklicali na Ministrstvo za obrambo, od koder se ni več vrnil ne k svoji enoti ne k svoji družini. Brez sledu so ga odstranili. Ženo in tri otroke so v Szolnoku vrgli iz stanovanja. Zavetje smo dobili v Pápi pri babici. Mojega očeta so na podlagi ovadbe, da je sodeloval v organizacijah za zrušitev ljudske demokratične državne ureditve in da je vohun tajne službe ZDA, 11. decembra 1951 obsodili na smrt. Sodbo so 10. aprila 1952 izvršili v vojaškem zaporu na Glavni ulici. Naša družina ni prejela nobene informacije. Kraj njegovega pokopa je do današnjega dne neznan. Vražji boljševistični sistem ni bil zadovoljen z usmrtitvijo poštenega in vzornega vojaka, zahteval je tudi totalno likvidacijo trupla in uničenje osebnih stvari. Ali obstaja še bolj podli greh, storjen proti človeštvu, zapakiran v ideal socialistično-komunističnega človeka? Tragedijo izgube je povečala še razglasitev članov družine za sovražnika. Ljudska republika je začenjala z ustrahovanjem in izključitvijo. Njegova žena, kljub končanemu učiteljišču in trgovski akademiji, skoraj leto dni ni dobila nobene zaposlitve. Njegovi otroci pa so posledice statusa drugorazrednega državljana doživljali v onemogočanju nadaljevanja šolanja in zaposlovanju. Skoraj 40 let je moralo miniti - to lepo ponazarja tudi razmere na Madžarskem - da je Vojaško sodišče na pobudo otrok mojemu očetu, 16. maja 1990, smrtno obsodbo razveljavilo in vrnilo čin. (MH.21/141/1990.) Rehabilitacija je tudi iz moralnega vidika zaskrbljujoča, saj čin polkovnika oz. generalmajorja na pobudo Madžarskega tovariškega združenja padalcev še ni prejel. Prav tako so na pobudo Združenja začeli postopek za dodelitev posmrtnega odlikovanja srednjega križa Republike Madžarske, ki so ga 5. decembra 1991 pod številko 21/141/1990. zavrnili. Kot zgleda, je brez pomena in ni vredno ceniti tistega, ki je žrtvoval svoje življenje, svojo čast in izredne sposobnosti za svoj narod in domovino. Rehabilitacija, priznavanje in spoštovanje žrtev montiranih procesov ima še dandanes veliko pomanjkljivosti. To je napaka postkomunistične elite, ki poteka že 20 let. Vtem primeru sta si nasproti postavljeni podeljena visoka odlikovanja za različne zasluge v revoluciji leta 1956 in velika nepravičnost izpostavljenih pokojnin ter beda preganjanih, izrinjenih borcev in mučenikov za svobodo. Moj oče je bil ponosen Madžar. Njegovo mučeništvo meje obdržalo in mi dalo moč v svojem zasebnem življenju in javnem delovanju.
