Tantalics Béla - Tomšič Tibor (szerk.): Elbeszélt történelem, visszaemlékezések (Lendva, 2012)
A Magyarországon készült interjúk / Intervjuji izvedeni na Madžarskem
ELBESZÉLTTÖRTÉNELEM, VISSZAEMLÉKEZÉSEK / PRIPOVEDNA ZGODOVINA, SPOMINI NA ZGODOVINSKE DOGODKE nisem vedela, kako bo v veliki vročini na dolgi poti. Za na pot sem pripravila steklenico mleka, ki jo je ÁVH-jevec, ko nas je gnal, da moramo takoj iz hiše, vrgel z mize. Z majhnim otrokom smo se v 30-stopinjski vročini s pol hleba kruha podali na 48 ur dolgo pot. Na postajo v Lenti so nas pripeljali z našimi konji, tam pa so nas čakali vagoni za živino. Tu smo že ugotovili, daje stanje zelo resno. Ljudi so pripeljali iz vseh vasi, vagoni so se polnili. Ko smo zapuščali vas, so se ljudje zganili. Sledili so nam, a so le na skrivaj opazovali dogodke. Sorodniki so si upali priti malo bližje k nam, prinesli so nam nekaj hrane. Moja starejša sestra je prinesla lavór, sladkor, zdrob, da bi lahko vsaj nekaj dali otroku. To smo lahko delali le dva dneva in dve noči. Na postaji v Rédicsu so v vagone spravili še ostale ljudi in jih prepeljali v Lenti. Na pot smo krenili pozno popoldne. V Csömödérju so tudi vagonirali, k našemu so priključili še en vagon in smo pot nadaljevali do Zalaegerszega. Od tu je kompozicija krenila pozno zvečer. V vsakem vagonu sta bila dva miličnika. ÁVH-jevci so nas spremljali z avtom. Potovali smo vso noč, sedeč na tleh vagona. Mojemu sinu je že ponoči postalo slabo. Vso noč je bruhal. Hvala bogu, je bil eden izmed miličnikov človeški in je vedno posvetil z žepno svetilko, ko je slišal, daje nekaj narobe. Kompozicija seje v soboto zjutraj ustavila na obrobju Budimpešte. Ta človeški miličnik je pospremil mojega moža do lokomotive in v lavorju prinesel nekaj vode, da sem lahko umila sina. Nato smo pot nadaljevali. ÁVH-jevci so bili vedno za nami. Pri Füzesabonyu smo izvedeli, daje odstopil minister za notranje zadeve. Naš novi cilj je sedaj postal Sovjetska zveza. Vse nas je prevzel obup, miličnik pa nas je miril, da je vse v redu, dokler je z nami. Če bodo izstopili, potem je cilj vsekakor Sovjetska zveza. Moja družina - József Bollér starejši, Józsefné Bollér, Józsefné Bollér mlajša, Vilmos Bollér - smo 25. junija 1950 postali prvi stanovalci tabora na Hortobágyu. Prenočišče smo dobili v ovčjem hlevu, kjer smo morali najprej odstraniti gnoj. Spali smo na slami. Vsaka oseba je imela približno pol metra mesta. V taboru so miličniki nadzorovali vsak naš korak. Od ranega jutra do poznega večera smo v največji vročini morali delati na polju in pogosto smo bili lačni. O tukajšnji diktaturi bi lahko napisali cel roman. Sploh nas niso smatrali za ljudi. Osvobojeni smo bili šele po Stalinovi smrti, 17. oktobra 1953, a v Lenti, v svojo hišo, smo se lahko vrnili šele po revoluciji leta 1956. Še sedaj mi gre na jok, če se spomnim te velike krivice, na to kruto blatenje in sramoto, ki se nam je zgodila. Tega človek ne more pozabiti.
