Tantalics Béla - Tomšič Tibor (szerk.): Elbeszélt történelem, visszaemlékezések (Lendva, 2012)
A Magyarországon készült interjúk / Intervjuji izvedeni na Madžarskem
ORALHISTORY.hu Mégis úgy adta az élet, hogy 2006-ban a vecsési polgármester úr, egyben régi barátunk, segítségével elértük, hogy fogadjanak minket a váci börtönben. Egy egész óra tartózkodást kaptunk, amiből két fájdalmas óra lett. Kerestük a földalatti fogdát, ahol annak idején bezárva volt, de nem találtuk meg. Kísérőnk azt mondta, hogy a rendszerváltás után azokat a helyiségeket befalazták, sőt minden erre utaló iratot megsemmisítettek. Ők már azt sem tudják, hogy kik, miért voltak bezárva és mennyi ideig. A kísérőnk sok kérdést tett fel, de férjem akkor, ott - mint akinek valami szorongatja a torkát -, semmit sem tudott válaszolni, remegés, rosszullét fogta el. Talán a felszakadt sebek miatt 2007. július 16-án, egy küzdelmes életet maga mögött hagyva hunyt el. 1. Lászlóné Ambrus (rój. Mária Cseke): MOJ MOŽ, ZAPRT V ZAPORU V VÁCU Leta 1964 sem postala žena Lászla Ambrusa, roj. 6. marca 1932 v Lentiju. Leta 1956 sta imela, tako moj mož kot njegov brat Gyula Ambrus, v lasti orožje. Tudi ona sta sodelovala pri begu svojih prijateljev čez mejo. Po padcu revolucije leta 1956, je iz Lentija na Zahod pobegnilo veliko ljudi, da bi se izognili zaporni kazni. Zločin mojega moža in njegovega brata je bil skrivanje orožja in streliva oz. tihotapljenje ljudi. Dogodkov leta 1956 se tudi sama zelo dobro spominjam. Moj oče seje oktobra leta ,56 vračal zdela in nam je govoril o tem, daje po vsej verjetnosti nekaj zelo narobe, saj na cerkvenem vrtu nekdo s traktorjem ruši sovjetski spomenik. S starejšo sestro sva šli pogledat. Prav takrat je László Lackner pri spomeniku herojev deklamiral Petőfijevo pesem Domovine klic. Zbrala se je velika množica ljudi. Naslednji dan so iz šolskih učilnic izginile rdeče zvezde, na njihovo mesto pa so postavili križe. Pred uro nismo prepevali, ampak samo molili, z nami je molil tudi vodja skupine t.i. úttörők (pionirjem podobna organizacija). Šele kasneje sem dojela, da so navidezni,veliki komunisti' bili v glavnem le karieristi. Zaradi dogodkov leta ,56 sta bila oblatena in kaznovana tudi moj mož in njegov brat. Pri hišni preiskavi, ki je potekala na podlagi neke prijave, so našli orožje. 10. marca 1957 sta bila aretirana. Vojaško sodišče v Kaposvárju je po hitrem postopku 5. aprila 1957 izreklo sodbo. Mojega moža so obsodili na 10 let, njegovega brata pa najprej na smrt z obešanjem, kasneje pa so sodbo - na podlagi veliko posredovanj - spremenili v 12 let zaporne kazni. Mojega moža so zaprli v zapor v Vácu, kjer je delal v gumbarstvu. Po njegovem kasnejšem pripovedovanju so z njimi ravnali kot s psi. Pri enem izmed obveznih sprehodov ga je načelnik zadolžil, da naj vodi sprehod, česar pa ni želel. Zaradi zanikanja povelja so ga obsodili na teden dni temnice. Temnice so bile pod zemljo, opremljene z leseno posteljo in vedrom. Hrano in pijačo so dobili vsak drugi dan opoldne. Iz temnice so le redki prišli živi. Zaradi posredovanja moje tašče so mojega moža 31. marca 1961 pomilostili, brata pa leta 1963. Težji del je zanj šele prihajal, saj je bil politični kaznjenec, komunizem pa je v tistih časih v naši domovini bil v razmahu. Tako ni nikjer dobil nobene zaposlitve. Znanec moje tašče je bil nek gospod Tulipán, ki je bil 'veliki šef' pri podjetju TEFU (prevozni13