Kolláth Anna (szerk.): A muravidéki kétnyelvű oktatás fél évszázada (Bielsko-Biala - Budapest - Kansas - Maribor - Praha, 2009)
2. Fejezet: A kétnyelvű oktatás Kárpát-medencei kontextusai - Alja Lipavic Oštir - Saša Jazbec: Dvojezično šolstvo v Prekmurju v evropskem kontekstu
Alja Lipavic Oštir, Saša Jazbec manjšine. Kot posledice tega so npr. nekatere ustanove, ki izobražujejo učitelje ali pa duhovnike, uvedle študij v madžarščini. Sama raba madžarščine tako v šolah kot tudi drugje kaže na problem oddaljenosti od knjižne madžarščine, saj je opaziti veliko vplivov slovaščine kot rezultatov jezikovnih stikov skozi stoletja in funkcionalne nerazvitosti v preteklosti. d) Primerjava in dileme Kratek pregled položaja posameznih manjšin in njihovih jezikov v nekaterih državah Evrope, kjer je položaj primerljiv z dvojezičnim šolanjem v Prekmurju v Sloveniji (pri nekaterih po več, spet pri drugih po manj parametrih), nam pokaže naslednjo sliko. V večini držav ugotavljajo, kako pomembna je možnost šolanja v maternem jeziku, kar pričajo izkušnje iz preteklosti kot tudi sedanje. Tako jezik kot kultura sta seveda ključna za ohranjanje manjšine, ki se skozi njiju definira. Primerjava po zgoraj opisanih jezikih in državah dovoljuje izpostavitev nekaterih problemov in dilem. Eden od osnovnih problemov je problem zakonodaje. V večini držav, kar velja predvsem za države na vzhodu Evrope, se od devetdesetih let naprej trudijo tako za priznavanje pravic manjšinam (prim. spremembo položaja kašubščine na Poljskem) kot tudi za njihovo prisotnost v šolskem sistemu. Nekateri manjšinski jeziki tako nimajo statusa uradnih ali pa regionalnih jezikov (rutenščina na Poljskem), spet druge ovira zakonodaja, ki predpisuje delež prisotnosti manjšinskega jezika v šoli (finščina na Švedskem). Naslednji problem, ki je značilen tako za manjšinske jezike z veliko prestiža (npr. nemščina na Južnem Tirolskem) kot tudi za tiste z manj prestiža (madžarščina na Slovaškem), je razmerje med knjižno normo in narečji in drugimi neknjižnimi zvrstmi. Ta problem je lahko zelo pereč in se kaže najbolj drastično pri izjemno pluricentričnih jezikih, kot je nemščina. Zaradi njega so npr. v Alzaciji v Franciji posegli po uredbi, ki določa knjižno nemščino kot pisno obliko alzacijskih nemških narečij. To je izboljšalo formalni položaj jezika (od 80tih let 20. stoletja kot regionalni jezik), obenem pa neposredno pomaga pri ohranjanju narečij, ki so nedvomno jezikovna zvrst identifikacije manjšine, razen tega pa pripomore k temu, da pripadniki manjšine diglosijsko razvijajo svoje sposobnosti tudi v knjižnem jeziku. Vse to je tudi razlog, da drugje (Južna Tirolska) nemška manjšina ne želi pristati na dvojezični pouk, ker bi pomenil ukinjanje edine možnost za učenje knjižnega jezika. Torej v obeh primerih isti jezik, a obrnjena perspektiva gledanja in predvidevanja razvoja. Jezikovnozvrstna diglosija je pri manjšinah vsakodnevni pojav, tudi pri nemški manjšini v Belgiji in madžarski manjšini na Slovaškem. Pregled po državah je torej pokazal, daje razmerje knjižna norma vs. narečje pomembna tema v stremljenju za ohranjanje manjšinskih jezikov in kultur. 328
