Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Montázsok és fragmentumok

pisati o gledaliških uprizoritvah mojih del, do menjave sistema nisem mogel nastopati po radiu in televiziji, nisem mogel dajati intenjujev in tako naprej. Osebno mi to ni škodilo, saj me je napeljalo na določeno askezo in koncentracijo, ne bi pa mogel reči, da je bilo prijetno in koristno.

Vaše monumentalno delo Knjiga spominov (1986) je pomenilo vrhunec v obdobju tako imenovane spremembe paradigme v 80. letih. Roman je vnesel v madžarsko prozo novo in drugačno razsežnost, ne samo po obsegu in obliki, ampak tudi s svojo estetsko vrednostjo. Sprejem tega romana v Evropi, predvsem pri Nemcih in Nizozemcih, in zanimanje, ki ga je zbudil v Ameriki, vpliv, uspeh, celo s ponatisi ter z žepnimi izdajami, so postavili sodobno madžarsko prozo ob bok svetovni književnosti. Kako ste doživljali ta uspeh?

Ni lahko izstopiti iz osamitve, ki je trajala desedetja. Niti v primem, če je človek pozoren in hoče vedeti, kaj se dogaja okoli njega v zunanjem svetu. Ob pomanjkanju osebnih izkušenj, preprostih in vsakdanjih vtisov ga zlahka spelje na stranpot in osmeši tudi najbolj natančna informacija. Uspeha preprosto nisem kaj prida opazil, saj sem moral spet delati, takrat na nečem povsem drugem. Moral sem pač razumeti, kako deluje življenje, ki se odvija pred javnostjo, kako se na tem področju urejajo stvari. Iskreno rečeno, delal sem pri stvari, pri kateri nisem imel časa opaziti nič drugega. Bilo pa je tudi nekaj drobne človeške šibkosti. Kadar človeka doleti uspeh, po navadi misli, da je dobil, kar mu pripada, in zato je bolje, da tega niti ne opazi.

Kot rojen Budimpeščan ste se konec 60. let najprej selili v Kisoroszi, nedaleč od prestolnice, sredi 80. let pa v vas Gombosszeg, ki je, mimogrede,

252