Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Montázsok és fragmentumok

Zakaj je pravzaprav treba končati roman?

(Intervju s Pétrom Nádasem)

Péter Nádas (1942), eden najuglednejših sodobnih madžarskih pisateljev, romanopisec, novelist, esejist, deležen številnih tujih in domačih nagrad, prejemnik državne Kossuthove nagrade za življenjsko delo, eden najbolj cenjenih in prevajanih avtorjev v tujini, je pisateljsko pot začel v 60- ih letih, ko je bil pojem „svobodna” književnost na Madžarskem neznan in napačno razlagan, ko je bila literatura še skrajno spolitiziran diletantizem. Prav zaradi teh zunanjih determinant njegova prva zbirka novel s pomenljivim naslovom Biblija (1967) ni bila deležna velike recepcije, njegova gledališka dela pa so uprizarjali le na podeželjskih odrih. Nádas je veliko prispeval k temu, da lahko „čista” književnost obdrži politično relevanso, in sicer ne kot zunanji ideološki balast, marveč kot razcvet v samem tekstu, ko je s Knjigo spominov (1986) postavil mejnik v zgodovini madžarske epike. Paradigmatično delo je vrhunec, ki je povzdignil madžarsko prozo in miselnost o književnosti v novo, višjo dimenzijo. V njem ustvaija v duhu klasične modernosti (Proust, Thomas Mann), s poplavi čutov in s trem časom ustrezajočimi tremi zgodbami poezijo spomina, kar pomeni poezijo telesa. Prežetost teksta z zgodovinsko referencialnimi iluzijami pa kaže, da je Knjiga spominov tudi roman o madžarskih letih 1956 in 1968. Prav to mračno obdobje, povezano z nizom duhovnih, moralnih in čustvenih pretresov, je osrednja nit knjige Konec družinskega romana iz leta 1972, zaradi cenzure izdane šele leta 1977. Metafizična vizija o relativizaciji čoveške usode je v delu prikazana s pronicljivo in nenavadno psihološko podobo, kjer nasilno kolesje sistema povzroči tragedijo ter razpad družine glavnega junaka židovskega rodu. Skoraj dvajset let po Knjigi spominov so novembra leta 2005 ugledale luč

247