Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Irodalmi kettőstükrök és mikrokozmoszok

ključni noveli: prvi fragment, ki je mozaični portret Okraja Sinistra, ter zaključno poglavje, ki je kaleidoskopska slika le-tega po koncu prehojene poti. Prizorišče dogodkov, označeno v naslovu, je nemo zgovorno. Pojmovno/pomenske resonance latinske besede Sinistra (grozilno zlo, temna prófétája, slutnja nesrečnega konca, zavest o minevanju) aludirajo na zaprto, strogo omejeno (literarno) pokrajino Ceausescove ere. Ta simbolična dimenzija je v kontekstu romana prispodoba nerešljivega zapleta med dvema svetovoma, ki v svoji nasprotnosti obstajata drug mimo drugega. Osrednja linearna nit zgodbe se skoncentrira v prividu plavajočih razpok oblakov in spreletavanju divjih rac. Andrej Bodor, prvoosebni pripovedovalec na zemljevidu Sinistre, zaseda hkrati notranjo in zunanjo pozicijo. Kot (re)konstmktor nemalokrat s (samo)ironijo fiksira absurdna dogajanja. Osrednji junak z metaforično vizijo išče nekdanja doživeta prizorišča v okraju, torej svojo preteklost, ki je ni, njeno živost je namreč izlužil čas. Ostane le v utvari skrita tragedija in zaradi občutka minevanja tiha/grenka resignacija. S prepoznavnostjo jasnih koordinat resničnega sveta izkusi, kako hitro se v svetu brez vrednot porodi v posamezniku banalnost zla in se razmahne v družbenem sistemu, ki ga legitimira. Kaj je dobro in kaj slabo? V Okraju Sinistra o tem odloča izključno oblast. Z jezikom mimikrije ljudje zlahka postanejo izigrani, lažne mahinacije pa hitro zrušijo vrednostne sisteme. V vegetativnem bivanjskem stanju in v globini lažnivega sveta se vrtinčijo nedoumni vrtinci, ki požirajo „nedolžne” ljudi. „Svobodni” medsebojni človeški odnosi temeljijo na nenehnem zasledovanju, zasliševanju, tesnobi, zato je vsak human način medsebojnih stikov le velik trepet in zapiranje v „lastni okraj”.

Realne sfere v tem redkobesednem in skrivnostnem delu nemalokrat prestopijo literarni prag, ga prelamljajo, a hkrati ohranjajo

205