Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Irodalmi kettőstükrök és mikrokozmoszok

tem pritegniti v dialog estetske komunikacije. Kritik bi moral biti z izkustvom, ki mu ga posreduje njegovo branje, udeležen pri komunikativnem procesu, v katerem fikcija umetnosti dobi praktično relevantnost za orientacijo in motivacijo družbenega ravnanja. In prav ta družbotvorna funkcija umetnosti bi se morala estetsko odpreti in se pustiti objektivirati kot sistem norm. K prestižu literature v hiperproduktivnem družbenem sistemu bi v veliki meri pripomogla „dobra” literarna kritika. Kritika, ki ni zgolj hitro in površno branje knjig ter - v najslabšem primeru — parafraza reklamnega teksta na zavihku knjige oziroma spremne besede z namenom hitre reklame.

Problemi nastajajo tudi takrat, ko določeni kritiki svojo ambicioznost zavijejo v hipersamozavestne in neizpodbitne sodbe, ker so brez teoretske logistike, bralnih kilometrin, brez globljih duhovnih in intelektualnih horizontov. Kritik z vsakim svojim besedilom — naj hvali ali graja - razkrije lastno edukacijo, svojo dušo, svoje poznavanje literature in sveta. Površinskost, plehkost in tudi prosperiteta večine mladih kritikov pa se nemalokrat pokaže med drugim v sodbah z vsebinskimi, jezikovnimi in intelektualnimi siromašnostmi, ki bolj služijo poneumljanju kot kakršnemu koli estetskemu posredovanju habitualnega videnja o obravnavanem umetniškem delu in spodbudi k branju le-tega. Pri takšnih kritikah, kjer ni kritične „raziskovalne analize”, Iger ni globljega spuščanja v genezo besedila, kjer ni kontekstualizacije, je pristop pogosto nekritično pozitiven, zgolj dekorativna funkcija z namenom ugajati avtorju, je zgolj ponudba produkta za vsako ceno in za izkljukanje z rdečim na seznamu obravnavanih knjig. Trend tega nekritičnega diskurza kritike se žal v zadnjih desetih letih vse bolj intenzivno pojavlja pri nas tako v dnevnem časopisju kot v nekaterih literarnih revijah.

173