Rudaš Jutka: Kulturális intarziák (Pilisvörösvár, 2012)

Szövegáttűnések és hagyományértelmezések

Sanjarije lahko, biti srečen pa težko

(György Spiró: Prah)

„Šeststo milijonov! Več kot dve Nobelovi nagradi. Ena meni, ena tebi!” Se zasmeji. „Zaradi tega sva zdržala! Saj sva tudi imela kaj zdržati! (...) To mije padlo na pamet na stranišču ... Ce kdo, potem sva si midva zaslužila ... Jaz sem vedno slutil... Že ko sem začel igrati loto, sem slutil ... Tako je bilo zapisano! Tako je moralo biti! Vse sranje je bilo samo zato, da se lahko zdaj bolj veseliva!”

Ali denarni dobitek sploh prinese veselje? Ali lahko spremeni našo usodo? Kako doživljamo sebe v /ne/srečnem dogodku? Kako subjekt osmišlja sebe znotraj biti, časa in prostora? Vse to so vprašanja, ki se postavljajo ob branju drame Prah madžarskega avtorja Györgya Spiróa, enega najpomembnejših madžarskih pisateljev in dramatikov, literarnega zgodovinarja in prevajalca. Pisatelj z mnogo nagradami, med drugim Kossuthovo nagrado za življensko delo, je svojo pisateljsko pot začel v osemdesetih letih, in sicer z romanom Ibi {Az Ikszek, 1981), ki sta mu sledila dva opusa magnuma: Odrešeniki {Messiások, 2007), ki je predelava knjige z naslovom Pišlek {Jövevény) iz leta 1990, in mitično zgodovinska epopeja oziroma brska izpoved z naslovom Ujetništvo (Fogság, 2005). Spiróva romaneskna trilogija je preplet zgodovinskega pripovedništva, verskih raznobkosti in političnih delirijev, v katerih osvetljuje psihološko dinamiko oblasti in oriše umetnost preživetja. Aksiom Spiróve poetike se kaže v prepričanju, da življenje ni nič drugega kot zapletena mreža razUčnih ujetništev. Prav ta kategorični imperativ ter psihološka motivacija se kažeta tudi v njegovih dramskih debli {Piščančja glava [Csirkefej, 1985], Trk [Koccanás, 2003], Pah, Vodomec [Jégmadár, 2001] in drugih), ki jih z navdušenjem uprizarjajo v

150