Ljudje ob Muri. Népek a Mura Mentén 2. kötet (Zalaegerszeg, 1998)

Janez Balažic (Murska Sobota): Ciklus Ladislavove legende v Türju

Ciklus Ladislavove legende v Türju goslavnim Ladislavom, je ravno tako le fragmentarno ohranjen. Videti je namreč le roko in nogo Kumana in to v drži, ki ponazarja, daje tu slikar upodobil prizor Obglavljenja Kumana. Slednji, zvečine še prepoznaven prizor Ladislavove legende v Türju, upodablja sv. Ladislava, ki počiva v naročju dekleta. Prizor je zasnovan tako, da pod razgibanim drevesom v liku sedeče figure prepoznamo mladenko, ki ji v naročju počiva mladenič, kajpada, zmagovalec Ladislav. Da gre za podobo mladega kralja na simbolni ravni poudarja nekoliko višje naslikana trorogeljna krona. Upodobitev je sijajna zaradi svoje bržkone izjemne epske, viteške oz. „minnesängerske" razsežnosti. Lirično in ljubko razploženje se namreč razodeva v gestikulaciji ter tihem skladju mladega para. Dekle se ljubko sklanja proti Ladislavu in ga z levico boža po značilno dolgih, čez ramena padajočih laseh. V imenitnem prizoru počitka, pravzaprav ljubkovanja, moremo videti poteze duhovnega razpoloženja časa in zatorej v njem prepoznati demonstracijo značilne viteške ljubezni. V tem smislu izveneva tudi slednji prizor Ladislavovega ciklusa v Türju. Ob ikonografsko jasnih prizorih Ladislavove legende je mogoče tu tudi prepoznati, da je ciklično zasnovano legendo z zgornje ter spodnje strani zamejeval ornamentalni trak; v spodnji partiji ga dopolnjuje vrsta dekorativno izpeljanih konsekracijskih križev. Čeprav gre za marginale likovne pojave, pa le-ti po zasnovi razkrivajo že značilen gotski dekorativni vzorec krogovičja, kar bi, denimo, še najbolje videli tik pod konjeniškim likom Ladislava na začetku ciklusa. Likovno-formalne karakteristike Ladislavove legende v Türju kažejo, daje sklikar dogajanje ujel v izrazito pripovednem, t. i. kontinuiranem načinu. Formulacije v oblikovanju draperij, obraznih partij ter drugih, že po gotski modi uglašenih nadrobnosti, kot so oblačila, oprava posamičnega lika, značilna zašiljena obuvala, partije frizur, etc., pa me le dodatno utrjujejo v misli, da smo tu že v 14. stoletju. Zlahka je prepoznati tudi slikarjevo prizadevanje, da bi dogajanje postavil v krajino, četudi je hkrati potrebno dodati, da gre za takšne prostorske koncepte, ki še zdaleč ne dopuščajo misel, da se je mojster želel približati konkretnemu, denimo zgodovinskemu prostoru dogajanja. Izrazita stilizacija krajinskih prvin namreč priča, da mu je prej šlo za dekorativno naglaševanje prostorskega, krajinskega ozadja. In vendarle: v stilizirani krajini so skriti prikriti pomenski akcenti, ki dajejo celotni kompoziciji globji simbolni konetkst. Oblikovanje nadrobnosti ter slogovna ubranost torej omogočata začasen sklep, da so tu stenske slikarije utegnile nastati v 1. tretjini 14. stoletja. Hkrati ne kaže spregledati dejstva, da seje Ladislavova legenda v stenskem slikarstvu razmahnila šele po prihodu rodbine Anžuvincev/

Anjou na madžarski kraljevski prestol. Stenske slikarije v Türju zaznamuje v formalnem oziru izrazit zgodnjegotski risarski način. Zanj so med drugim značilne opečno-rdeče konture, obrisne črte, ki zajemajo volumen in določajo pojavnost posameznega lika; le-te pa v notranjih ploskvah, torej v figuralno zajetih likih, dopolnjujejo že na strjen omet nanešene barve. Toniranje, koloriranje večjih ploskev se seveda podreja risbi, kije tu še nosilec likovne misli in sporočila. Tudi sam barvni spekter je značilno zemeljsko ubran in je rezultat likovnega koncepta, ki predstavlja razvojno predstopnjo prostorskemu in plastičnemu prizadevanju slikarjev 14. stoletja (STELE 1969, 10 ss.). Mojster Ladislavove legende v Türju izpričuje torej tisto zgodnjegotsko stilno naravnanost, ki jo je denimo v času ok. leta 1300 zastopal slikar v Öcsi (RADOCSAY 1977, 13, 168; si. 7) ter verjetno nekolikanj mlajši mojster iz Hidegséga (RADOCSAY 1977, 12, 146; si. 8). V iskanju podobnega razploženja bi se po tej poti lahko približali nemara še prvi plasti slikarij s 117