VJESNIK 11. (ZAGREB, 1909.)

Strana - 116

Od suz jur vas moker gore se podignu, Ter k raspetomu bogu premilo zakriknu : „Raspeti gospodin bog, smiluj se sada, „Da me toga sveta jakost ne oblada !" Zrinski od žalosti malo govorjaše, Markeza kušujuć s plačem govoraše, Ter se zatem oba k smrti pripravljaše, Na ku smrt prvoga Zrinskoga peljaše. Kak je vre tam pošel, počne govoriti, Videći do konca, da mu je umreti: „Ti, ki svetom ladaš, moj bog milostivni, „Vsa moja zla delà, prosim, oprosti mi. „Vidim, da je ov svet tenja i nestalnost, „Vse dokonča vu njem ne drugo nego žalost „Tebi anda, zemlja, ostavljam moje telo, ,,A dušu otpravljam vu nebeske dvore. „Primi moju dušu, otkupitel ada, „Da me toga sveta jakost ne oblada!" Onda ga s palašem henjkar jenkrat vudri, Nit na to spameten nit na to mudri, Ne, koga nevernik poseče čez pleća, Otkud crne krvce potočec poteče, Vu koju se telo iz stolca umaknu, Ter raspetomu bogu premilo zakriknu : , Ti, ki svetom ladaš, bog moj milostivni, „Vsa moja zla delà, prosim, oprosti mi!" Onda pako telo na stolec polože, K njemu pristupi taki henjkar bliže, Odsiče mu glavu nekak kruto teško. „0 šta li zasluži tve telo viteško, „Da se tvoja krvca crna tak proleva, ,,Črna zemljica da se š njum odeva!', Na smrt za njim pojde gospodin Tržački, Ter kruto čez mal čas ravno on isti dan, Ar je jošće prvo svojoj gospi pisal, Na to je kontinom svoje suze brisai, Proseć nje lepo, da mu nešto oprosti, Če je kaj zgrešil vu lepoj mladosti,