Bariska István - Dominkovits Péter - Tilcsik György: A Burgenlandban található magyar provinenciájú fondok és állagok 1921-ig. A szlovéniai Maribor levéltárában található magyar provenienciájú fondok és állagok 1921-ig - A Kárpát-medence levéltári forrásai 1. Fond- és állagjegyzékek 4. Budapest, 2012
Szlovén levéltárak
SLOVENSKI ARHIVI Arhivsko mrežo v Republiki Sloveniji določa Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (uradni list RS, št. 30/2006). Arhivsko službo opravljajo državni arhiv, regionalni arhivi in arhivi samoupravnih lokalnih skupnosti. Kot osrednji nacionalni arhiv v Sloveniji deluje Arhiv Republike Slovenije. Poleg tega deluje še šest regionalnih arhivov: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Pokrajinski arhiv Maribor, Zgodovinski arhiv Celje, Pokrajinski arhiv Koper, Pokrajinski arhiv Nova Gorica in Zgodovinski arhiv Ptuj. Vsi regionalni arhivi imajo po zakonu enak status, ne glede na to, ali se imenujejo »zgodovinski« ali »pokrajinski«. Med seboj se razlikujejo glede na obseg teritorialne pristojnosti oz. glede na število upravnih enot, ki jih pokrivajo. Naloge državnega arhiva opravlja Arhiv Republike Slovenije. Sedež ima v Ljubljani in sicer v Gruberjevi palači, ki jo je poleg bolj znanega Gruberjevega kanala za odvajanje visokih voda z Ljubljanskega barja leta 1773 začel graditi jezuit Gabriel Gruber kot hidravlično in mehanično šolo. Danes je Gruberjeva palača umetnostnozgodovinski spomenik. Prvi zametki arhiva kot institucije segajo v leto 1859, ko je Historično društvo za Kranjsko predlagalo, da bi se ustanovil deželni arhiv, medtem ko so arhivsko gradivo do tedaj že zbirale in popisovale različne ustanove, društva in posamezniki. Z dograditvijo stavbe Deželnega, današnjega Narodnega muzeja v Ljubljani v letu 1887, so bili zgrajeni tudi prostori, namenjeni hrambi arhivskega gradiva, kjer so združili vse do tedaj zbrano gradivo. Arhiv je začel delovati kot del Kranjskega deželnega muzeja. V obdobju Kraljevine Jugoslavije je bil sicer uradno leta 1926 ustanovljen Državni arhiv, ki pa je še vedno deloval kot organizacijska enota muzeja. 31. oktobra 1945 je Narodna vlada Slovenije z odlokom ustanovila Osrednji državni arhiv Slovenije kot samostojno institucijo, ki se je v letu 1953 preimenovala v Državni arhiv Slovenije, leta 1966 v Arhiv Slovenije, leta 1979 v Arhiv Socialistične republike Slovenije, leta 1991 pa v Arhiv Republike Slovenije. Po političnih spremembah leta 1990 šobili ukinjeni t. i. specialni arhivi. Arhivu je bil leta 1990 priključen najprej Zgodovinski arhiv Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, leta 1992 Arhiv Inštituta za zgodovino delavskega gibanja oziroma Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino in v letu 1998 še del Arhiva Ministrstva za notranje zadeve z gradivom Službe državne varnosti. Na podlagi Uredbe Vlade RS o organih v sestavi ministrstev deluje kot del državne uprave in sicer kot organ v sestavi Ministrstva za kulturo in opravlja upravne in strokovne naloge na področju varstva arhivskega in dokumentarnega gradiva, ki nastaja pri državnih organih in drugih zakonsko določenih osebah ter upravne in strokovne naloge skupnega pomena varstva arhivskega gradiva v državi. Državni arhiv varuje javno arhivsko gradivo državnih organov, nosilcev javnih pooblastil oz. izvajalcev javnih služb, kijih zagotavlja država, Banke Slovenije ter državnih in javnih skladov, agencij in drugih pravnih oseb, kijih ustanovi država in praviloma delujejo za območje celotne države. Nadalje mu je zaupano varovanje filmskega arhivskega gradiva v Republiki Sloveniji, vodenje evidenc arhivskega gradiva za zgodovino Slovencev in Slovenije v tujih arhivih ter vodenje evidence javnih simbolov (grbov in zastav) in uradnih pečatov ter žigov državnih organov in lokalnih skupnosti. Slovenski filmski arhiv hrani slovenske dokumentarne, animirane in igrane filme od najstarejšega slovenskega filma iz leta 1905 dalje. Ohranjeno je preko 90% slovenskih filmov. Arhiv po stanju ob koncu leta 2004 hrani 1809 arhivskih fondov in zbirk od 9. stoletja do danes v skupnem obsegu preko 16.356 tekočih metrov gradiva na papirju ter preko 8.000 tekočih metrov ostalega gradiva (mikrofilmi, filmi, fotografije, listine, diplome, karte, zemljevidi, diskete ...). V sestavi Arhiva Republike Slovenije deluje tudi Sektor za restavriranje in konzerviranje arhivskega gradiva, kije osrednja restavratorska delavnica za papir in pergament v državi. V Arhivu RS je tudi sedež delovne skupine za koordinacijo strokovnih delovnih skupin slovenskih javnih arhivov, skupin za posamezna strokovna področja (zdravstvo in sociala, uprava, šolstvo, pravosodje, gospodarstvo). Regionalni arhivi delujejo kot javni zavodi, katerih ustanovitelj je država. Varujejo na območju regionalnega arhiva nastalo javno arhivsko gradivo državnih organov ali njihovih organizacijskih enot ter izvajalcev javnih pooblastil oz. javnih služb, ki jih zagotavlja država in opravljajo dejavnost na območju ene ali več samoupravnih lokalnih skupnosti. Varujejo tudi arhivsko gradivo lokalnih skupnosti s svojega območja (mest in občin), v kolikor te ne ustanovijo lastnih javnih arhivov. Ministrstvo za kulturo zagotavlja sredstva za izvajanje programov varstva arhivskega gradiva, ki obsegajo strokovne in upravne naloge, kijih opravljajo arhivi v okviru javne službe. Cerkvene arhive uvrščamo med arhive, ki hranijo zasebno arhivsko gradivo. Arhivsko gradivo Rimskokatoliške cerkve v RS predstavlja izjemno pomemben del nacionalnega spomina in v interesu Slovenije je, da se to gradivo trajno ohrani, strokovno obdeluje in zagotovi oz. omogoči njegova uporaba. Zaradi javnega interesa država sofinancira arhivsko dejavnost arhivov Rimskokatoliške cerkve: Nadškofijski arhiv v Ljubljani, Nadškofijski arhiv v Mariboru in Škofijski arhiv v Kopru. Cerkveni arhivi hranijo 2.159 tekočih metrov arhivskega spisovnega gradiva oz. 1139 fondov. V njih je zaposlenih osem oseb z visoko izobrazbo, magisterijem ali doktoratom. 165
