20 éves a Szlovén-Magyar Nemzetközi Levéltári Kutatótábor - Nemzetközi konferencia (Szombathely, 2010)
ELŐADÁSOK - Takács Adrián Donát: Levéltár és iskola, avagy a szlovén–magyar Nemzetközi Levéltári Kutatótábor helytörténeti és oktatási aspektusai
20 let delovanja slovensko-mad^arskega Mednarodnega arhivskega ra^iskovalnega tabora REFLEKS1JA D1JAKOV Iz analize refleksijskega in evalvacijskega lista, ki so ga ob koncu srečanja izpolnjevali na taboru udeleženi dijaki, smo prišli do osupljivih ugotovitev. Dijaki niso le statisti na terenu, ampak aktivno misleči in idejno inovativni, odlični opazovalci ter pozorni poslušalci. Zagotovo so pridobili vseživljenjske izkušnje, ki jib lahko uporabljajo kjer- koli in kadarkoli. Sami so izpostavili dobro pripravo in logistiko (organizacijo) dela ter delitev dela v skupini, namreč timsko sodelovanje, jasno zastavljanje ciljev dela (v našem primeru tabora), kar je uporabno pri opravljanju marsikaterega poklica. Lastnosti raziskovalca na terenu, ki so jih izpostavili, smo omenili že prej. Iz- stopa nepričakovana opazka o vsiljivi uporabi fotografskih aparatov, ki večinoma »prestrašijo« ljudi. Se več, izpostavljajo, da bi le-te lahko uporabili, ko že dosežemo odprtost človeka za sodelovanje in ga vprašamo za dovoljenje. Prav tako dijaki, ki povečini sami izhajajo iz ruralnega okolja in ga skoraj psi- hološko natančno poznajo, ugotavljajo slabo stran velikih skupin na terenu. Ko vas »okupirata« dve deset- in veččlanski skupini, se pri vaščanih pojavi nelagodje. Raje se zapirajo v hiše, kot povabijo noter. Dijaki so mnenja, da bi skupine lahko bile štiričlanske, po dva dijaka z vsaké strani. Na vprašanje, kako so doživeli razstavo kot višek tabora, so sledili novodobne- mu pogledu na svet. Tudi tu so podali nekaj razmišljanj, ki jih je vredno pretehtati. Vredno bi bilo delati videoposnetke ljudi in beležiti njihove izpovedi o preteklosti, napravid diaprojekcijo starih fotografij in dokumentov na razstavi kot tudi proje- cirati razgovor z udeleženci tabora, kjer bi povedali, kaj vse so se naučili na taboru. Kot višek so doživeli obisk arhiva v Mariboru, kjer so se jim vse izkušnje po- vezale v smiseln vozel, kjer so spoznali pomen zbiranja. Pri nekaterih je ravno na tej točki prišlo do razmišljanja o bodočem poklicu arhivista. Skupno razmisljanje z direktorico Pokrajinskega arhiva Maribor nas je usme- rilo na vprašanje o prihodnosti taborov. Ob vprašanju o vpeljavi morebitne višje ravni dela na terenu, pred katero bi se izvedla celoletna priprava dijakov z mentorji, so dijaki navdušeno snovali ideje. Radi bi raziskovali, belezik in razvrščali gradivo na terenu, popisovali običaje, raziskovak pokopališča in podobno. Pri slednjem ne gre pozabiti, da so dijaki v tej starostni skupini naravnani precej avanturistično, se pravi ljubijo presenečenja na terenu. Zato jim ne gre zameriti, da so na vprašanje, kaj jim je bilo na taboru najbolj všeč, izpostavik »vdore v stare hiše«, brskanje po starih, zapušćenih hišah. Vse navedene ugotovitve se nanašajo na spretnosd, veščine in organizacijske probleme taborov. Toda enak pomen so dijaki v svojih odgovorih dak druženju z vrstniki onstran meje, možnosti, da neposredno slišijo njihove poglede na življe- nje, svet in zgodovino, spoznavanju novih ljudi, navad in kulture. Zanimivo je tudi to, da — kot je razvidno iz danih odgovorov — sodelujoči dijaki ne vidijo nobenega probléma v medgeneracijskem sodelovanju. 92
