20 éves a Szlovén-Magyar Nemzetközi Levéltári Kutatótábor - Nemzetközi konferencia (Szombathely, 2010)
ELŐADÁSOK - Peter Pavel Klasinc: A Nemzetközi Levéltári Kutatótábor, 1991–2010 (Összefoglaló)
20 let delovanja slovensko-mad^arskega Mednarodnega arhivskega rasjskovalnega tabora ŽIVLJENJE DOMAĆIH V MOTVARJEVCIH Doma na podeželju je primanjkovalo denarja in delovne sile, zato naj bi na kmetijah pomagali tudi ruski ujetniki. Zeni je dal blagoslov, da si lahko tudi ona izbere enega, če njega do takrat še ne bo domov. In če ga bo naučila madžarsko, bo lahko delal namesto njega. Vedel je, da žena veliko joče in da je žalostna. Ampák bodril jo je s tem, da ima njuno usodo v rokah Bog in da naj verjame vanj. Družina je tudi prosila za državno pomoč, vendar so je bili upravičeni le tisti, ki resnično niso imeli ničesar za preživetje in so polegtega imeli še majhne otroke. Po vasi so se februárja 1915 razširile tudi govorice, da bodo do 15. februárja poslali vse vojake nazaj na fronto. To seveda ni bilo res. Ko so popisali vse ženske v vasi, pa se je razširil še strah, da bodo tudi ženske poslali na bojišče. Zsigmond je Matildo tolažil s tem, da so jih najverjetneje popisali le zato, da so ugotovili dejansko stanje delovne sile. Ce bi pa jih že vpoklicali, jih gotovo ne bi na fronto, ampak v zaledje, kjer bi prale in krpale vojaške uniformé. Morda tudi za negovalke v vojaških bolnišnicah. Zaradi velikih izgub in da bi nahranili vojake in civiliste, so tudi iz Motvarjevcev začeli odnašati živino in pridelke. Na frontah je bilo namreč vse požgano, uničene so bile cele vasi, prebivalci so pobegnili. KONČNO DOMA (APRIL-JUNTJ 1915) 2. aprila 1915 je Zsiga končno prispel domov oz. v Veliko Kanižo. Z velikim veseljem je ženi napisal, da se širijo novice o koncu vojne in da morda sploh ne bo več šel nazaj na fronto. Konec maja ga je žena tudi obiskala. Slovo je bilo težko za oba, saj sta vedela, da bo Zsiga kmalu šel nazaj. Ker pa so priprave potekale dalj časa, sta se sredi maja lahko videla še enkrat. Med tem časom so dobili že tudi naboje, spodnje perilo, škornje, poletno obleko, dve konzervi mesa, kavo in sol. Kar naenkrat pa je prišlo do zelo hitrih priprav, zaradi česar so bili vojaki prepričani, da je nekje nekaj hudo narobe in da bodo vsak čas odšli na pot. Pričakovali so, da bodo v primeru, če bo prišlo do vojne med Italijo in monarhijo, šli na italijansko mejo. Ce bi lahko izbiral, bi Zsiga izbral italijansko fronto. Verjel je, da je tam več živeža, da je tople- je in da tam zorijo pomaranče, ki bodo letele po zraku namesto topovskih krogel. Ce se bo Italija vmešala v vojno, bo le-ta hitreje končana, saj bo spremenila ravnovesje sil. Ves maj 1915 je bil zelo negotov, vsak dan je minil v znamenju vaj in maršev ter priprav na odhod. Ob uradni novici, da je mdi Italija vstopila v vojno, je Zsigo spet preletel pesimizem: »... še več ljudi in žjvine bodo odgnali ... Zaman čakaš konec vojne, te se nekaj časa ne bo.« Ob tej novici se je torej razblinilo upanje, da bo vojne morda kmalu konec, kot so vojaki verjeli še pred mesecem dni. Nekaj jih je tudi pobegmlo domov oz. dezertiralo. Zsiga tega ni upal storiti, ker se je bal strogih kazni. Upal je, da bo tudi brez tega lahko enkrat dokončno odšel domov. Do takrat pa mora nazaj na fronto, 74
