Kovács Attila (szerk.): Határok mentén. Fejezetek Csekefa, Kisfalu, Pártosfalva, Szentlászló és Szerdahely történetéből (Pártosfalva - Ljubljana - Lendva, 2015)
† Ella Pivar: Središka zemlja je dobra le žgana
Ponovno navajamo Ferenca Antala: V starih časih so bili lonci za mleko večinoma zeleni, le redko so bili glazirani, bila je zgolj kmečka posoda. V mojih časih (okoli leta 1900 - op. ur.) so posodo že glazirali, vendar samo lisasto, v vzorcu lusk, podobno pšeničnim otrobom. Potem svinčena glazura. Pred tem pa je bila grudasta glazura. Nekoč je niso znali zmleti na fino. Zdaj kupijo glazuro v trgovini, pravijo ji žele: dodajo ji kremen in tako nastane dobra glazura. Nekoč kremenčevega peska niso uporabljali, samo pesek z brega, ki so ga merili s prostominsko mero, ne na težo. Nekateri delajo tako še danes. Mnogi peska niso niti sprali. Imeli so kupice po pol deci: deset kupic svinčene glazure in šest kremenčevega peska. Kremen so drobili v lesenem možnarju z železnim tolkalom. V bakrenem in železnem možnarju ga niso smeli drobiti, ker se je obarvalo. Potem so ga presejali skozi fino bakreno sito, ki so mu rekli glazimo sito. Danes oboje meljejo. Glede taljenja sta luskasta in mleta glazura enaki. Grudasta se najtežje tali.'3 Ferenc Antal je imel v Središču nastavljiv kamen za mletje glazure, ki ga je okoli leta 1965 odkupil tešanovski lončarski mojster Franc Bauman skupaj s strojem za mletje gline. Ziiriški lončarji so uporabljali rumeno, rdečo in rjavo glazuro. Najbolj trpežna je bila rjava, zato so jo uporabljali za glaziranje pekačev, kozic, »vajdlinov«, sided, širokih loncev, pekačev, imenovanih srnin hrbet, in kotličkov. Najfinejša in najdražja je bila rume-13 KÓS KÁROLY: Az alsó-őrségi gerencsérség. A züricvölggi gerencsérség. 406. 14 Informatorka: Elza Károlyi, vnukinja Ferenca Antala. na glazura, ki so jo, ker so bili okraski pod njo lepo vidni, uporabljali pri pisani in beli posodi. Po glaziranju je sledilo drugo žganje. Za dolino Ziiric je bila še v začetku prejšnjega stoletja značilna kopasta peč. Nato pa so trije premožnejši lončarji - med njimi tudi Ferenc Antal iz Središča - zgradili peči z dvojnim obodom. V peči kopaste oblike, narejene iz blata, ki je bila v primerjavi s pečjo z dvojnim obodom oziroma z muflovo pečjo za žganje cenejša, saj so lahko naenkrat žgali kar 400-500 kosov posode.13 14 Staro kmečko posodo so glazirali le znotraj in morda še ob robu, pri velikih posodah pa so črno glazuro nanesli na obroč. Najstarejši način okraševanja je bil vtis v glino že na vretenu, ko so z lesenim nožem zarisali izbočeno črto in štiri do pet valovnic. V cehovstvu niso poznali barvanja in vtiskovanja, posodo pa so izdelovali brez ročajev. V 19- stoletju so brezbarvno kmečko posodo glazirali kvečjemu na notranji strani, na zunanji pa le rob. Glazuri so primešali nekoliko črne barve, ki so jo nato s čopičem nanesli na obroč. Skoraj izključni okraševalni element barvanja s čopičem, ki so ga naslikali na trebuh posode, je bila velika roža premera sedem do osem centimetrov z osmimi do desetimi cvetnimi listi, iz katerih sta na obe strani potekali vodoravni stebli z listi. V Središču so pisano posodo začeli izdelovati šele v začetku 20. stoletja. Razširjeno je bilo okraševanje s prirezanimi gosjimi peresi, s katerimi so pisali na posodo. Okraševanje s prirezanimi gosjimi peresi in z brizganjem se je v te kraje razširilo v tridesetih 385
