Kovács Attila (szerk.): Határok mentén. Fejezetek Csekefa, Kisfalu, Pártosfalva, Szentlászló és Szerdahely történetéből (Pártosfalva - Ljubljana - Lendva, 2015)
László Göncz: Območji Prosenjakovcev in Motvarjevcev od srede 19. do zadnje četrtine 20. stoletja
ugodne; davčna politika jih je še poslabšala. Ker se neugodna davčna politika v kmetijstvu kljub različnim ukrepom ni izboljšala, so kmetovalci glasno izražali svoje nezadovoljstvo. Proti visoki stopnji obdavčitve so novembra 1928 protestirali tudi prebivalci Motvarjevcev, Čikečke vasi in Središča.84 Od srede tridesetih let so namreč davek od kmetijstva povezali z obrtjo, kar je močno obremenilo tamkajšnje obrtnike. Nekateri med njimi, kot se mnogi še spominjajo, so se morali za nekaj časa svoji dejavnosti celo odpovedati.85 Prebivalce obravnavanih naselij pa niso bremenile samo nepravične odločitve državne administracije. Življenje ljudi, ki so živeli od kmetijstva, so pogosto oteževale tudi naravne ujme. V Prosenjakovcih in Motvarjevcih se je 1. maja 1928 utrgal oblak in povzročil veliko opustošenje. Po pisanju časopisov so poplave uničile celotno letino, velikanska škoda pa je nastala tudi na gospodarskih stavbah in živini.86 V primerjavi z obdobjem pred prvo svetovno vojno, ko se je iz pokrajine odselilo manj ljudi, so prebivalci vasi iz okolice Prosenjakovcev od leta 1930 vse bolj množično zapuščali svoj rojstni kraj. Ella Pivar, ki se sklicuje na pripovedovalce, pravilno ugotavlja, da je vse več ljudi za krajši ali daljši čas odšlo v Francijo in Nemčijo, kjer so opravljali kmečka dela. Izseljenci ali njihovi potomci so 84 Novine. Glasilo Slovenske Krajine. 18.11.1928.47. 85 Göncz László: Egy peremvidék hírmondói. 136. 86 Muravidék, 6. 5-1928.19. 87 Rokopis Elle Pivar. 88 Rokopis Elle Pivar. 89 Muravidék, 16.3.1930.11. 322 povedali, da ljudje, ki so iskali delo v tujini, tam niso nameravali ostati dalj časa, njihov namen je bil zaslužiti nekaj denarja, da bi si v rojstnem kraju ustvarili dom ali kupili kmetijsko opremo.87 Sklicujoč se na pripovedovalca Pétra Vörösa je Ella Pivar ugotovila, da je bila kljub oddaljenosti od večjih središč okolica Prosenjakovcev med obema vojnama znana po mlečnih proizvodih, predvsem maslu in skuti. Določen del pridelka avtohtonih sadnih dreves so - svežega ali posušenega - porabili doma, iz največjega dela pa so skuhali žganje. T. i. »slavno goričko žganje« so v omenjenem obdobju le s težavo prodali. Ker je bila med obema vojnama domača žganjekuha prepovedana, so sadjarji, da bi lahko skuhali žganje iz temu namenjenih surovin, v prošenjakovski žganjarni menda več dni čakali v vrsti.88 Z namenom, da bi spodbudili in okrepili gospodarstvo in blagovno menjavo, so leta 1930 v Prekmurju ustanovili nove carinske izpostave. Za lokacijo sta se potegovali dve obmejni naselji. Mnenje okoliškega prebivalstva glede lokacije je bilo različno. Odločitev je bila bolj kot Prošenjakovcem naklonjena Domanjševcem.89 Dogodek je pomemben zato, ker so s tem postali odnosi med naseljema, ki sta bila tudi pozneje tekmeca, na številnih področjih veliko bolj napeti.
