Kovács Attila (szerk.): Határok mentén. Fejezetek Csekefa, Kisfalu, Pártosfalva, Szentlászló és Szerdahely történetéből (Pártosfalva - Ljubljana - Lendva, 2015)

László Göncz: Območji Prosenjakovcev in Motvarjevcev od srede 19. do zadnje četrtine 20. stoletja

O zgodovini prosenjakovskega dvorca doslej žal niso bili odkriti povsem zanesljivi viri. Po najnovejših domnevah je bila stavba zgrajena šele nekje okoli leta 1840 ali med dogodki v letih 1848/49- O tem v svoji knjigi tudi Karolina Zrim ne navaja natančnih informacij. Po mnenju avtorice je bil dvorec zgrajen nekje v prvi tretjini 19. stoletja. V nadaljevanju bom iz knjige Karoline Zrim citiral najpomembnejše informacije, ki se nanašajo na grofa Matzenauerja. Po njenem mnenju je

težko ugotoviti, kolikokrat sta dvorec in posestvo zamenjala gospodarja.

Iz zemljiške knjige je razvidno, da je Olga Werde leta 1866 prodala dvorec Józsefu Werdeju, leta 1873 pa je bil kot njegov lastnik že evidentiran Vilmos Boscan, leta 1876 pa njegova žena. [...] Leta 1879 je z zamenjavo dobil dvorec József Lenner iz Budimpešte. Leta 1880 je na dražbi prešel v delno last Budapest Bank, ta pa ga je prodala Henriku Picku, Vilmosu Picku in Gyűli Picku. Leta 1890 ga je kupil grof Ferenc Egger, ki ga je leta 1893 zamenjal z baronom Dénesem Chraigherjem.

Kot sem že zapisal, je grof Matzenauer dvorec kupil leta 1900 in se vanj vselil s svojo družino. Vnukinja Karolina Zrim nadaljuje takole:

Ded je na svojih potovanjih po svetu zbiral in prinašal v prošenjakovski dvorec prave zaklade, med njimi nagačene živali, različno rogovje, okle, porcelan, orožje, slike, perzijske preproge in druge koristne predmete. Svojo zbirko orožja je hranil v posebni omari za orožje, imel pa je tudi zbirko starega pohištva in kristala. Prosenjakovski grad, ki je bil zgrajen v neoklasicističnem slogu, je imel značaj dvorca, zato ga tako tudi imenujemo.

Pročelje pred vhodom je grajeno v obliki rimskega templja, ob oknih pa so polstebri oblikovani v ionskem slogu, z levom v sredini (kar bi lahko pomenilo, da so dvorec gradili Benečani). Tej trditvi nasprotujejo kovinska balkonska ograja in podporniki balkona, ki so prav tako kovinski in katerih slog spominja na kasnejši barok, čeprav nič ne kaže na to, da bi bili izdelani kasneje. Italijanski slog lepo ponazarjajo tudi velika in visoka okna ter lesena polkna. Slepa okna z lesenimi polkni ustvarjajo simetrijo v razporeditvi oken. Pred vhodom stojijo trije štirioglati, zgoraj obokani stebri. Na grbu je napis Vnrtuti pro patria (Hrabrost za domovino), ni pa nam znano, kdo je bil lastnik grba.

Kot zanimivost naj omenim, da je Karolina Zrim o dvorcu zapisala tudi »anekdoto«, ki izvira iz družinskega ustnega izročila. V zgradbi naj bi domnevno prenočil sam Napoleon, ki je ob tej priložnosti grofu podaril laterno. Zaradi verodostojnosti je treba povedati, da predpostavka, ki izvira iz omenjenega družinska ustnega izročila, nima utemeljene podlage, saj ni motiva ali vira, ki bi dokazovala, da bi med Napoleonovim življenjem dvorec že stal. Med vsemi dosedanjimi predpostavkami prevladuje mnenje, da je bil dvorec zgrajen v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Najnovejše mnenje kaže celo na poznejše obdobje. Nimamo zanesljivih informacij niti o tem, da bi slavni francoski vladar kadarkoli hodil prav po teh krajih. Kljub temu pa je lahko »anekdota«, ki jo povzema Karolina Zrim, zanimiva za turizem.

Carl von Matzenauer je bil po rodu Nemec iz Češke. Njegova vnukinja je v svojih spominih zapisala, da so v družini govorili nemško. Obiskoval je vojaško šolo, po končanem šolanju je napre-301