Kovács Attila (szerk.): Határok mentén. Fejezetek Csekefa, Kisfalu, Pártosfalva, Szentlászló és Szerdahely történetéből (Pártosfalva - Ljubljana - Lendva, 2015)
László Göncz: Območji Prosenjakovcev in Motvarjevcev od srede 19. do zadnje četrtine 20. stoletja
pogodbo, in ki je gradbena dela opravil ter se vrgel v stroške, ni mogel priti do svojega denarja. Iz pisma krajevnega notarja Borsa izvemo, da je na podlagi pogodbe računal na 600 kron predplačila. Tudi veliki župan je zaradi škode, ki jo je utrpel krajevni notar, govoril z ministrom za trgovino. Med drugim je poudaril, da bo »Borsova škoda še večja, če ne bo prišlo do izvedbe učne delavnice, kajti obstoječih stavb zaradi njihove posebne ureditve ne bo mogoče prodati«. Tudi velikemu županu se ni zdelo spodobno, da je krajevni notar Bors zaradi svoje lojalnosti utrpel škodo. Medtem je Ministrstvo za notranje zadeve ponovno zavrnilo ponovljeno prošnjo županije za postavitev učne delavnice. Krajevnega notarja Mihálya Borsa sta ponovna zavrnitev učne delavnice in gmotna škoda, ki jo je utrpel, močno prizadeli. Poleg jetike in vnetja poprsnice, kar so 5. maja 1903 kot vzrok smrti navedli v rimskokatoliški matični knjigi sv. Benedikta, je na smrt 45-letnega prošenjakovskega uradnika po vsej verjetnosti vplivalo tudi razočaranje. Krajevnega notarja, ki je izviral iz kraja Lispeszentadorján, so dva dni pozneje pokopali v Selu. Iz nakaznice, ki je z Ministrstva za trgovino 17. junija 1903 prispela na naslov murskosoboškega davčnega urada, je razvidno, da so za Mihálya Borso nakazali 600 kron »pomoči za odškodnino«. Epilog prošenjakovske lončarske učne delavnice, ki se je začela kot odlična, a večkrat spodletela pobuda, je bil, da je državni sekretar na Ministrstvu za trgovino 17. junija 1903 obvestil velikega župana Železne županije, da je »idejo učne delavnice prisiljen zavreči, kajti zaradi omejenega kredita, ki ga ima na voljo, ne more povečati števila učnih delavnic«. V pismu je državni sekretar omenil tudi možnost, da bi bila država pripravljena pomagati pri usposabljanju mlajših lončarjev v eni izmed tovarn keramičnih izdelkov na Esterházyjevem posestvu in da bi jim za to poklicno izobraževanje pod določenimi pogoji dodelila tudi štipendijo. Ob nastalem položaju je murskosoboški okrajni glavar Pongrác Pósfay v pismu velikemu županu izrazil razočaranje nad odstopom od načrta, s katerim je bila naseljem v okolici Prosenjakovcev povzročena nenadomestljiva škoda. Iznajdljivi uradnik je kljub temu poskusil prepričati lončarje in pristojne pri murskosoboški obrtni korporaciji o potrebi po usposabljanju v drugačni obliki. Po načrtu naj bi omenjena obrtna korporacija zaprosila za letno državno pomoč za nabavo kakovostnega lošča in za subvencijo pri usposabljanju, ki bi ga izvajala z lastnimi sredstvi. Če bodo deležni pomoči, bodo ponovno ocenili, ali bi bilo usposabljanje lončarjev rentabilno. O leta 1903 podani pobudi niti po letu dni ni bila sprejeta odločitev, z Ministrstva za trgovino je julija 1904 namreč prišel odgovor Józsefu Ernusztu, novemu velikemu županu Železne županije, da bodo zaradi reorganizacije kmetijskega sistema o tem odločali pozneje. 293
